Oblačno, brez padavin ...

Pa je mimo prvi teden šole. Zame, ne za otroke. In že imamo podaljšan vikend! :) Kaj hočeš lepšega. V ponedeljek je namreč 25. maj, praznik, tako da lahko spim kolikor hočem ;).


Mmmm, kaj naj še povem o prvem tednu? Otroci so glaaaaaasni,
1. razred ima morskega prašička, ki se imenuje Tauriel, po tej gospodični:









in vsak konec tedna ga … aja, ne, JO domov odnese eden izmed otrok, kjer mora skrbet zanjo :) .

A, v torek otroci niso imeli šole (se boste še začeli spraševat, kolko sploh hodijo v šolo, a? ;)), ker smo imele učiteljice seminar, al nekaj takega. Izobraževanje … Pač, predavanje in potem še nekaj debatiranja po skupinah. Med predavanjem – ki naj bi se začelo ob osmih (vsaj meni so tako rekli), pa so se vsi prikapljali šele tam nekje do devetih – je blo zelo sproščeno … Sej veste, mate čaj, ki kroži po učilnici, vse do predavatelja, kakšen prigrizek … ne gre brez tega ;) … 
Moja španščina je pa tako-tako. Približno tretjino vsega sem celo razumela ;). Tut v debato se rajši nisem mešala, ampak raje pazljivo poslušala.
Eno je sedet v razredu, kjer se vsi učijo španščino in se profesor trudi, da ga vsi razumejo, drugo pa sedet med samimi Argentinci, ki debatirajo en čez drugega. Ane. :)

Drugače pa so se ta teden pripravljali na predstavo, ki jo bojo imeli v torek za starše (ob prazniku 25. maja). Nekaj argentinske folklore, nekaj recitiranja, vsi bojo oblečeni v argentinske noše … Sej nevem, a se tako reče, al kako drugače?
Se mi zdi, da bi lahko pri nas kaj od tega pobrali. Malo več domoljubja ne bi nič škodilo našim otrokom. Mi je všeč, kako jih tukaj učijo spoštovanja do državnih simbolov, kako so otroci ponosni na to, kar so, na svoje korenine. Recimo, tisti, ki so Slovenci, ali pa imajo za Slovenca vsaj enega od staršev, so že parkrat prišli do mene in mi celi ponosni povedali, da oni so Slovenci! („Seño, yo soy esloveno/a!“) Po nekaj dneh se jih je nekaj celo opogumilo, da so začeli z mano malo po slovensko govorit. :)

Uh, da ne omenjam nogometa! Prvo vprašanje je blo, za katero ekipo sem. Rečem, da sem za River (to je blo po tistem, ko je Boca premagala River) in tamau je seveda navijač Boce. :) In pol slišiš, kako bi Boca takoj premagala Barcelono, pa jih spomnim, da ima Barcelona Messija, pol so pa malo v zadregi :D …

Iglesia San Vicente Ferrer

Policija ... pa mogoče še kaj? =)

 

Hm, kar mi je še pritegnilo pozornost, je bla ena stvar v razredih … Recimo, kakšna učiteljica včasih najbolj pridne otroke s čim nagradi. In so velikokrat pred tem otroci zelo tekmovalni, kdo bo kaj boljše ali prej naredil, … ampak, ko učiteljica pokliče tistega, ki ga želi nagradit, mu vsi ostali ploskajo in začnejo klicat njegovo ime. :) Tko, kot da bi bli na nogometnem igrišču. Pol si pa predstavljejte 24 otrok spet v mir spravit. Oh ja.

Sem tut že začela sama hodit domov iz šole! =P
Se navajam počasi na okolico, grem vsak dan malo na sprehod … Že vem, pri kateri hiši me bo oblajal en kuža, pri kateri bo drugi gledal skozi okno na ulico, in to s takim izrazom, kot da bi si neznansko želel biti zunaj … kar je verjetno tudi res :) …

Takole je blo do predvčerajšnjim ...

Plaza departamental Godoy Cruz

Uuu, in zadnja dva dneva smo celo imeli oblačno vreme, skoooraj brez sonca in tam okoli 16 stopinj! Ampak ne, nič dežja. ;) Očitno tukaj res ne vejo dobro, kaj je dež. Pa sneg! To je pa sploh nekej iz drugega sveta. Smo se danes z učiteljicami pogovarjale, kako je, če kdaj slučajno sneži. Vsi snežake delat, če le lahko tolko snega na kup naberejo. :)







Mja, kot vidite, nimam nič kej zelo zanimivega in pametnega za povedat, tako da bom kr nehala.

Aaaaa, Slovenija je šla naprej na Evrosongu!
Haha, sem šla prou pogledat rezultete =) …








No, imejte se lepo, jest se pa oglasim, ko bom imela kaj vsaj malo zanimivega za povedat ...

Alenka, ¿cómo se dice en esloveno ... ?

Sprehajalna pot ...

Pa se spet oglašam, iz jesenske Mendoze. Hja, če temu lahko rečeš jesen.
Ko se sredi ''novembra'' (ja, je maj, ampak za severno poloblo je tko kot november pri nas ...) sprehajaš okoli v kratkih rokavih, ker je čez 20 stopinj zunaj, sonce non-stop … ? Zaenkrat še nič dežja, nočit se začne tam okoli sedmih zvečer (česar prej niti nisem opazila, ker sem bla cele dneve v hiši … ), čez en mesec se pa že začnejo daljšat dnevi … =)




Dobro, v soboto sem prvič zapustila ''hišni pripor'', tako, za kakšne pol ure, da sem izvedela, kako do enega supermarketa, če bom rabila karkoli. Na srečo je samo kakšnih 10 minut hoje. In te ''cuadre'' (al kako se napiše?), so res dobra pogruntavščina ;) ''A, tja hočeš? Ok, potem pa po tej ulici  dve cuadri, zavij na desno, tri cuadre, pa čez železnico, pa še 3 cuadre do glavne ceste, pa si tam.'' Ok, easy peasy! =)

V nedeljo sem s podobnimi napotki (''Eno cuadro dol, eno levo, še eno dol in še eno levo, pa si tam!'') šla k maši v župnijsko cerkvico, kjer je blo simpatično in fajn, da je bla bolj za otroke maša, ker je tko enostavno pridigal duhovnik, da ni blo nič težko razumet ;) …
 Popoldne pa na dvourni sprehod. Precej blizu hiše je sprehajalna pot, po kateri se lahko v eno smer sprehajaš več kot eno uro … no, odvisno, kako hitro hodiš. Torej, sva se z gospo Tončko (pri kateri stanujem ;) ) sprehajali po tej poti, prišli še do drugega supermarketa, malo večjega kot je bil prvi, pa potem še do glavnega trga tega okrožja, v katerem živim (okrožje, občina, kaj pa vem, kaj točno je), Godoy Cruz. Tukaj je baje edina gotska cerkev v Mendozi, policija ima najlepšo stavbo daleč naokoli … Na žalost takrat nisem imela telefona s sabo, da bi slikala, tako da, slikico od teh stavb dobite kdaj drugič.

Pogled na ''našo'' ulico, iz lekarne.

Huh, danes pa prvič, no v resnici drugič, v šolo! =) Itak sem vmes že pozabila vsa imena, ki so mi jih prvi dan povedali. Skoraj vsa imena, no.

Kaj sem delala? Pa, nič kej dost. Ob 7.50 je bil dvig zastave (argentinska in občinska, slovensko imajo samo za kakšne praznike) in molitev. Ob 8ih pa se začne pouk. Več al manj. =P
 Ker ob ponedeljkih ni slovenščine na urniku, sem sedela v dveh različnih razredih in malo spremljala pouk, da vidim, kako tukaj delajo, da malo spoznam otroke in oni mene.
Prvi dve uri sem presedela v tretjem razredu. To so najstarejši učenci. Od 8ih pa tja do ene 9.50, imajo brez odmora pouk … malo matematike, malo literature (eden od otrok je šel iskat knjige, potem pa so morali 10 minut v tišini brati, eni so nadaljevali od prejšnjič, drugi so začeli na novo …), vmes skakanje po celem razredu, VEDNO mora kdo na stranišče, če reče učiteljca, da morajo sedet, jih mogoče polovica celo sedi … =P
Ampak se učiteljica niti ne sekira preveč. Vsake tolko komu malo ''zagrozi'', potem pa predava naprej. Ha. Pri matematiki so peli in plesali. Ja, matematika. Prou ste prebrali. Se učijo množenje, pa jim je najprej razlagala, kaj se zgodi, če množiš z ničlo in z enko. Potem pa CD v predvajalnik in se je začelo. Pesmice, v katerih množijo z ena, z dva, s tri, itd., sej razumete ;) In pol se seveda pleše zraven, otroci se derejo pesmico, plešejo, mahajo z rokami, ko besedilo pesmi to zahteva XD.
Me zanima, kako bi se kaj takega pri nas obneslo ;).

Potem sledi krajša pavza, kjer se otroci lahko malo razmigajo – ker med poukom takoooo pri miiiru sedijo! Not. – in kaj pojejo/popijejo. In učitelji seveda tudi.

Pa še dve uri skupaj. Tokrat sem se pridružila 2. razredu. Otroci so bili prepričani, da ne razumem besedice špansko. Me je prosila učiteljica, da ji nekaj pomagam, pa se oglasi med smehom ena tamala: ''Pero, seño! Ella no entiende castellano!'' Pa ji odgovori gospodična, da ja, da nekaj pa že razumem. In deklica (ki se ''po slovensko'' imenuje Lučka!) začudeno, da kako, če sem pa iz Slovenije! =) No, so izvedli, da ''un poquito'' že govorim špansko. Pa se je začelo: ''Alenka, cómo se dice en esloveno …. (vstavi besedo po želji ;))?''
 Tudi tukaj je blo v dveh urah nekaj matematike, malo ''biologije'' (so se učili imena kosti in mišic), družbe, pa nekaj jezika … Enga učenca pomoje polovico tega časa ni blo v razredu, ker je kar naprej hodil na stranišče in ga ni blo nazaj po 15 minut … Jest sem jih opazovala, vmes malo učila štet po slovensko, čeprav ni bla to ura slovenščine, pomagala učiteljici limat obvestila za starše v zvezke, ki jih imajo otroci samo v ta namen … In vmes sem malo pobrskala po teh zvezkih in našla obvestilce, da '' ... se nam v začetku maja pridruži Alenka Jerman, ki pride iz Slovenije … '' Oh, hey, that's me!

Spet pavza! Tokrat grem z otroci na dvorišče, kjer se učimo kako se po slovensko reče zid, klop, ptič, piškot, in tako naprej in tako nazaj. Pa njihova imena po slovensko?! To hočejo vsi vedet. Ma, kako rečeš punčki, da Malvina ne obstaja v slovenščini? Da je Valentina popolnoma isto? Lucia že sama ve, da po slovensko je ona Lučka! Ko zvejo, da sem stara 27 let, se oglasi ena tamala, ampak res tamala, kakšnih 7 let: ''Ay, pareces tan jovencita!'' Ammm … ok.

Sledi spust zastave, spet molitev – aja, zastavo ponavadi dvigajo ali spuščaj otroci, ki so bli re pridni, – pa sledi še zadnja šolska ura. Potem pa domov. Čakam skupaj z otroci na prevoz in nekaj čez eno sem že doma.

Sosedje ;)

Dan je prekrasen, tako da se hitro preoblečem v majico s kratkimi rokavi, pa ven. Da vidimo, a sem si včeraj zapomnila, kako se pride do ene od obeh trgovin? =) Ni blo nobenih problemov. Sem se nahodila, malo po tej sprehajalni poti, malo po mestu … Sem se podala v lov za karticami od Mendoze. Verjemi ali ne, v eni uri nisem našla niti ene. Sem hodila ob glavni cesti, od enega supermarketa do drugega, med samimi trgovincami in lokali, pa nič. Vsi so me gledali, kot bi z lune padla. ''Jah, za tisto bo treba v center, tukaj ne bo nič.'' Niti na pošti ne! Tut prou.

Okoli šestih grem še na en sprehodek, da malo spoznam to območje. Sprehajalna pot je fina, čeprav se ne more kosat z našimi gozdnimi potmi, tudi zrak ne, če smo že pri tem. Ampak temperature! Sem šla v kratkih rokavih ven, pa tudi ko se je začelo temnit, je blo še zmeraj okoli 18 stopinj. Jesen in pol. 

Ena od ''ta velikih'' trgovin.

''Še dve cuadri dol, pa prideš do glavne ceste ... ''

Dost bo, ker je že predolgo vse skupaj (in verjetno tudi že mau dolgočasno)!
Se vidi, da še nimam nič resnega za pripravljat. =P

Se še ''tipkamo''!
Besitos! :*

Tok, tok!

No, pa se končno mal oglasim, še za ''širšo'' publiko. Se bom poskušala vsake toliko malo javit. Mogoče bom pa sem in tja celo imela kaj zanimivega za povedat ;)

Kakorkoli, za tiste, ki niste najbolje seznanjeni z mojo novo ''dogodivščino'', naj na hitro povem, da se trenutno nahajam ''čez lužo''. Natančneje, v Argentini. Še natančneje, v Mendozi. In bom kar nekaj mesecev preživela tule, tako da bo to eno okence v moj ''svet'' ;)

Po pravici povedano, zaenkrat še nimam veliko za povedat, razen kaj malega o potovanju.

Prihajamo v Istanbul ...

Za začetek lahko povem, da se s Turkish Airlines fino potuje. Ne samo, da mi ni bilo treba v Benetke ali Trst,– let sem imela direkt iz Ljubljanskega letališča – ko prideš zvečer v Istanbul, naslednji let pa imaš šele zjutraj, ti ni treba čakat in poskušat spat na letališč, kjer upaš, da te med spanjem kdo ne okrade. Greš lepo do tapravega okenca (ki ga najdeš precej hitro, če se potrudiš, pa ene par ljudi ustaviš in lepo povprašaš ;)), tam te prosijo za vozovnico, da vidijo, kdaj imaš naslednji let, te prijazno prosijo, da malo počakaš in ko se nabere dovolj ljudi, prijazna gospodična pokliče vse čakajoče, odpelje skupinico na avtobus in z avtobusom v hotel. Naš je bil oddaljen kakšne pol ure vožnje, super fajn hotel, s petimi zvezdicami … Vsak je dobil svojo sobo, kodo za internet in uro, kdaj mora bit na zajtrku, da bo potem lahko pravočasno šel nazaj na letališče. Vse to zastonj, oz., je bilo všteto že v vozovnico. =) Fino, ne? Še tolk prijazni so bili v hotelu, da so me naslednje jutro zbudili, da ne bi slučaaaajno zamudila prevoza na letališče =).

Hotel v Istanbulu :)

Iz Istanbula pa direktno čez lužo. Ob 8.30 že na letalu, ki naj bi vzletelo ob 9.30. Ob 10.30 še stojimo na letališču … Kaj naj rečem, sam polet je bil miren, ampak doooolg. Celo pot sonce, čeprav je ob pristajanju v Braziliji za nas ura že skoraj polnoč! 13 ur letenja, ves čas sonce kot da smo sredi dneva … Uh, in obroki? Kosilo ob 12.30, večerja pa, za naš urnik, šele ob 22.30! Vmes NIČ. Je res, da je bilo v Braziliji 6 ur manj, kot v Istanbulu, ampak, saj smo vsi potovali tako dolgo, in če mi kaj ni jasno, je to, da so naredili tak dolg premor med obrokoma.

Razgled z letala ...

Uro kasneje smo pristali in vsi, ki smo imeli končno postajo v Buenos Airesu, smo morali počakati na letalu. Smo čakali približno uro in pol, potem pa še dobri dve uri do Argentine. Še pol ure nismo bili v zraku, ko smo ŠE ENKRAT dobili večerjo. Hm. Pa razumi, kdor more. Najprej naredijo med kosilom in večerjo 10 ur dolg premor, potem pa v roku 3h ur dobiš 2 obroka … =)

Sonce ceeel dan ...

No, smo končno prišli v Argentino, s kakšno urco zamude, ampak brez incidentov, kar je itak najbolj pomembno, ane? :)

Buenos Aires v lučkah ...

Potem pa greš iskat prtljago in si tko zmatran, da ko koooončno zagledaš svoj kovček, ne pogledaš dobro, in vzameš poleg enega tapravega, še enega, ki v resnici sploh ni tvoj. In to opaziš šele naslednje jutro. Šment.

Kličemo na letališče, pa rečejo, da imajo Turkish Airlines pisarno odprto šele zvečer. Ja, okej. In si cel dan na trnih, upaš, da je s tvojim tapravim kovčkom vse OK, in da tisti, čigar kovček imaš ti, ni potoval zelo daleč naprej … In smo bili v soboto zvečer SPET na letališču (se opravičujem za ekstra vožnjo! :( ), kjer smo na srečo takoj našli moj kovček in pustili napačnega. Konec dober, vse dobro. Al kako že rečejo? ;)

Pred mojo naslednjo potjo sem seveda morala obiskat še Jermanove sestrične, tako da sem ostala pri njih v mestu za eno noč in eno dopoldne. Bilo je superfinofajn, po tooolkem času vidit sestrične in njihove boljše polovice. In Sofi. =)

Pred odhodom v Mendozo.

Jermanovi na kupu.

V nedeljo zvečer pa še zadnji del potovanja. Po eni dobri malici, al večerji, al karkoli je že blo, tolk je blo vsega ;), smo se odpeljali na avtobusno postajo, kjer sem pričakala avtobus za Mendozo. Pa sem bla pečena še za približno 13 ur vožnje. Na srečo so sedeži veliko bolj udobni, kot na naših avtobusih ;) U, in okoli mene sem mela same muslimane =P Joj, je bil eden, ki je očitno molil, al nekaj takega. Vsaj ene 2 uri je prepeval nekaj v … arabščini, pomoje? Tudi med sabo so se po njihovo menili. Špansko niso znali niti besede …

Na poti v Mendozo ...

Uh. In ceeelo pot klima. Sem bla zavita do vratu v odejco, ampak, ni kej dost pomagala. Naslednje jutro sem prišla v Mendozo (ki je bila, mimogrede, obsijana s soncem), cela prehlajena in z glavobolom. Tako da, sem prišla v Mendozo, spala cel ponedeljek, šla naslednje jutro v šolo in se počutila izmenoma premraženo in tko vroče, da mi je teklo povsod ;) Otroci super prijazna bitjeca, vse skupaj en velik kaos v primerjavi z našimi šolami ;), ampak na splošno lep vtis, fajn in prijazni ljudje … =)

Ja. In zaenkrat je bil to moj edini obisk šole. Ker od naslednjega dne naprej sem prebila vse dni v postelji. Gripa. Al karkoli. Vsi tisti meseci, ko nisem smela zbolet, vse klime na letalih in avtobusu … je prišlo za mano, očitno. Grlobol, glavobol, prehlajena kot že dolgo ne, kašljanje tako, da boli celo telo … Huh. Kaj naj rečem, razen da mi je blo prou nerodno, da že takoj ko pridem, namesto da bi začela delat, ležim v postelji in sem v tako imenovanem ''hišnem priporu''? Ljudje so tolk prijazni, me vsak dan sprašujejo, če sem že boljše … =)

No, po enem tednu jemanja antibiotikov, sirupov, vitaminov, postelje, postelje in postelje in dobre hrane, sem že skoraj OK. Še par dni postelje, potem pa resno, v akcijo in novim dogodivščinam naproti. Vsaj upam, no =P …

Kakšna je Mendoza? Hm, vprašajte čez par mesecev, ker odkar sem tukaj, sem samo enkrat pomolila nos ven iz hiše. Kar sem zvedela, je pa spodbudno ;) Baje imajo v povprečju 5 dni padavin na leto. Drugače pa sonce, sonce, sonce. Mmm, I like it! =) Mi je blo že malo žal, da nisem prinesla dežnika, pa mislim, da ga ne bom rabila. Odkar sem tukaj, je vsak dan sonce, čez 20 stopinj, čeprav smo že dobro v jeseni … Kaj hočeš lepšega? =) Danes naj bi bilo celo do 26 stopinj tukaj! Uiuiui, samo še pozdravim se dokončno, pa bo! :)

No, za prvič bo več kot dovolj ...

Ko bom pa spet imela kaj za povedat, se pa spet oglasim. Verjetno.

P.S.: Alex, bo OK? =P