Asado, torte, fernet in še kaj ...

Šele dva tedna (in pol) šole sta za mano, pa se mi zdi, kot da sem že vsaj en mesec preživela tam. Skoraj no. Verjetno bo to zato, ker se kar naenkrat dogaja precej stvari. Zagotovo precej več kot prej, ko sem cele dneve preživljala v hiši ;)

V ponedeljek (25.) smo torej imeli dela prost dan. Nič šole, več spanja, dopoldanski ''šoping'', popoldanski asado (mmmmm!!!), večerni mate v parku …
Zelo trpim tukaj, ane? ;)

Na šolo in otroke se počasi privajam. Od enega od otrok sem zvedla, da ne znam argentinsko. Hja, ko bodo otroci malo bolj razločno govorili, bom tudi jaz malo boljše razumela, kaj mi hočejo povedat. =P (Pa tudi cel razred je tako glasen, da ni čudno, če pol besed preslišiš ...)

V torek, po prazniku, smo imeli pouk, ampak malo drugače, kot običajno. Ob 11ih so otroci (skupaj z učiteljicami, seveda ;) ) pripravili predstavo za starše. Kar je pomenilo, da so vse do takrat vadili svoj nastop, se preoblačili in pripravljali dvorano.
Kako je zgledala predstava?
Najprej so izbrani otroci slovesno prinesli argentinsko in mendoško zastavo. Vsega skupaj je bilo 6 otrok, 2 sta nosilo vsak po eno zastavo, ostali 4-je so ju spremljali. Ko so prispeli na ''oder'', so vsi prisotni (s pomočjo posnetka) na ves glas zapeli himno. Najbolj zabavno je bilo med petjem opazovat najmlajše, ki še niso znali cele himne, a so ob ''libertad, libertad, libertad'' na vse grlo pritegnili ostalim. =)
Po himni smo se spomnili tudi praznika slovenske Marije Pomagaj (24. maj). Dva izmed otrok sta med skladbo Lepa si, lepa, roža Marija, prinesla z rožami okrašeno podobo brezijanske Marije in jo na odru postavila na za to pripravljen podstavek …
 Skupinica 3-letnih otrok, skupaj s svojo vzgojiteljico, 5-letniki in 1. razred, so imeli pripravljeno vsak svojo točko plesa. Oblečeni tako, kot se spodobi, so eni malo boljše kot drugi zaplesali ob argentinski glasbi ter seveda poželi glaaaasen aplavz svojih staršev. Nekdo je povedal par besed o tem prazniku, sledila je še kratka predstavitev, kako so okoli leta 1810 živeli v Argentini.  Otroci so bili temu primerno tudi oblečeni, eni malo bolj gosposko in elegantno, drugi bolj preprosto. :)
Iiin poteeem … je sledilo žrebanje tort! Jap, mame so bile zelooo pridne in so napekle ogromno različnih tort, vse z argentinskimi barvami, seveda. Vsak od staršev, stricev, tet ali kako drugače povezanih s šolo, je lahko kupil listek (ali več) za žrebanje. Tako da so izžrebali ogromno novih lastnikov tort ;)
Najboljše od vsega tega dne? Smo končali že ob 12ih! =P

Drugače pa so dnevi taki kot ponavadi, dopoldne sem v šoli, kjer pomagam tistim učiteljicam, ki pomoč najbolj potrebujejo, otroke poskušam kakšno besedo po slovensko naučit, popoldne izrabim za kakšen fajn sprehod. Ja, vreme je zelo zimsko. Ravno ko so se začele temperature malo spuščati (recimo, okoli 4 stopinje zjutraj ob sedmih, pa kakšnih 15 stopinj najvišja dnevna temperatura), se je ''nekdo'' odločil, da je to premrzlo. Tako da zadnjih nekaj dni je spet malo topleje, zjutraj okoli 10°C, popoldne pa tudi čez 20°C. Po nekaj oblačnih dneh imamo spet samo sonce. I loooooove it! So mi zelo všeč zime s snegom in vsem, kar spada zraven, ampak, po lanskem letu, ko smo imeli 10 dni poletja, potem pa samo dež, dež in dež in potem malo snega čez zimo in mraz … in sem koooomaj prišla iz zime … no, mislim, da je lahko vsakemu jasno, zakaj mi je to sonce in toplo vreme tako všeč ;) .

Nekaj zanimivega se mi je zadnjič zgodilo v šoli. Med poukom me pokliče eden izmed otrok s slovenskimi starši  (recimo, da mu je za to priložnost ime Tine ;)), naj malo pridem. Pa grem pogledat, kaj se dogaja. ''Tine'' in ta drug fant (hm, recimo Diego =D ) se prepirata. O čem? Huh. ''Diego'' zatrjuje na ves glas, da ''Tine'' NI Slovenec. ''Ja, lahko da znaš govorit slovensko, ampak to NE POMENI, da si Slovenec. Rodil si se v Argentini, torej si Argentinec!'' ''Tine'' me nemočno pogleda in zmajuje z glavo, in ne on ne jaz ne moreva ''Diega'' prepričati, da ker so od njegovih staršev stari starši rojeni v Sloveniji, je posledično tudi on Slovenec. Nope. Tisti, ki se je rodil v Sloveniji, tisti je Slovenec. ON to nikakor ne more bit, ker se je rodil v Argentini. In pika. Naj sva midva s ''Tinetom'' še toliko vztrajala, da ni pomembno samo kje si se rodil, da si Slovenec, ''Diego'' ni popustil. Huh. Priznam, skoraj smo se skregali =) . Po njegovem mnenju tako tudi jaz nisem Slovenka, tudi če zdej živim tam. Če sem se rodila v Argentini, potem NE MOREM biti Slovenka. Uau. In kako se je uživel v to prepričevanje! Na koncu smo dorekli, da imava slovensko kri ;) …
 Ko sem se kasneje z učiteljicami pogovarjala o tem, so se malo nasmejale, potem pa rekle, da tako je to v Argentini (pa verjetno v veliki večini južnoameriških držav); tam kjer si se rodil, tiste narodnosti si. To pomeni biti Argentinec, da si rojen v Argentini. Če bi tako gledali na narodnost kot mi, v Evropi, potem bi redkokdo od prebivalcev Argentine dejansko bil Argentinec. Konec koncev, je skoooooraj čisto vsak potomec nekoga iz Evrope, ne …
 Je pa potem ena dodala, kako ji je všeč, da so Slovenci tako ponosni na svoje korenine in kulturo. Da ko opazuje, kako vodijo šolo, kako so delavni, kakšne ideje dobivajo za izboljšat delovanje šole, si velikokrat misli: ''Uau, koliko se moramo mi še naučit!''

Uh, in zadnje čase ima vedno kdo rojstni dan. Kar pomeni, da je hladilnik že poln napol pojedenih tort, ki jih ponujajo v zbornici. Sploh mi ne bi bilo treba zajtrkovat doma, ker je vedno kakšna torta za jest, pa mate, kava ali čaj za pit. Huh. Se bom mogla za moj rojstni dan kaj drugega spomnit, ker so že vsi siti sladkega. :D

O, v petek so me pa presenetili z vabilom na ogled prijateljske tekme odbojke, med argentinsko državno reprezentanco in kubansko. Eden izmed odbojkašev je Slovenec (ups, ima slovensko kri! ;) ), in seveda ima tukaj sorodnike (tako so tudi prišli do zastonj kart ;) ), tako da je bilo treba it gledat! Zmagali so s 3:0. Ker se ne spoznam preveč na odbojko, ne morem komentirat, kako dobro so igrali, so bili pa okoli mene poznavalci, ki so bili navdušeni nad igro Argentincev in nekoliko presenečeni nad Kubanci, ker so mislili, da jih bo težje premagat. Potem smo izvedeli, da sta dva izmed kubanskih boljših igralcev nekaj dni prej pobegnila s Kube. Se začneš spraševat, kakšno življenje morajo imeti še vedno tam, če je tudi za športnike iz državne reprezentance prehudo ...
No, naslednji dan so spet igrali (ne, nisem šla še enkrat gledat), so pa zmagali Kubanci in tokrat so eni in drugi igrali še boljše, tako da je bilo precej težje zmagat, kot dan prej … =)

Dokaz, da sem res šla na tekmo ;)

Tale, ki servira, je Slovenec. ;)

 

Malo sem tudi začela spoznavat Mendozo. Tako, počaaasi, ker imam še dovolj časa.
Eno soboto sem si ogledala glavni mestni park, kamor ljudje hodijo športat, na piknike, na sprehode, … Se nisem preveč sprehajala po parku, ker je bilo že malo bolj pozno, tako da sem si ga samo na hitro pogledala. Vhod v park ima krasna vrata. In za temi vrati je cela zgodba. Že kar en čas nazaj si jih je v Franciji dal naročiti nek arabski šejk. Mogočna vrata, za svoj krasen ''vrt''. In so jih izdelali, vse po njegovem naročilu. Ampak, predno bi jih lahko ta gospod plačal in odpeljal domov, je umrl. Tako da so vrata ostala brez lastnika. In so tam samevala, dokler nekega dne ni v Francijo na obisk prišel takratni mendoški župan. Ko je zagledal vrata, so mu bila takoj všeč in je malo povprašal, za koga so. Hitro je izvedel, da so brez lastnika. So se mu seveda zdela ravno pravšnja za park, ki so go delali v Mendozi in tako jih je kupil in dal prepeljati v Argentino. In tam so še danes. Konec. :D (P.s.: Kakšno malenkost, kot naprimer argentinski grb in kondor na vrhu vrat, so dodali seveda kasneje ;)). Tako, na hitro in prosto po Prešernu je bilo to. Kar sem slišala, sem ponovila, če je bilo zares kako drugače, .. bueno, jaz vem za to zgodbo, in mi je čisto všeč. :)

Vhod v park ...

 

 Isti dan sem spoznalaše Cerro de la Gloria. En hribček nad mestom, s krasnim spomenikom. Vsekakor vredno ogleda. 

Spomenik na vrhu grička ... Tale gospod na konju je pa general San Martin ...

Pogled na naravni amfiteater ...

Poleg tega spoznavam še druge ''običaje in navade'' =P
Kot recimo fernet. Haha, resno, kaj imate s tem fernetom Argentinci? I don't get it. Res ne. Najprej, ga mešate s Coca-colo. Ok, res nima dobrega okusa, torej ga je treba malo ublažit. Al kaj?
Drugače pa, enkrat je bilo čist dovolj. =P
Prvič, vonj ima kot kakšno zanič zdravilo, drugič pa čisto pokvari okus Coca-cole.
Ojoj, zdaj jih bom sigurno slušala od privržencev tega ''zvarka''. (Ja, zanalašč malo pretiravam ;))
 

 V šoli se pa nič ne dolgočasim. V resnici imam čedalje več dela, kar me pa sploooh ne moti. Tako tistih pet ur v šoli mine skoooraj tako hitro, kot osem ur spanja (kar je čisto premalo, če je treba vstat že pred sedmo :P ). Kaj delam? Hja, režem in limam in limam in režem (in tako dalje) obvestilca za učence, delam plakate, vadim recitiranje po slovensko skupaj z otroci, prevajam (malo sama, malo z mamino pomočjo, hvalaaaa!) različne zadeve, med drugim tudi govor za slovenskega veleposlanika, ki nas pride v jutri pogledat v šolo. Končuje svoj mandat (se reče tako?) v Argentini, tako da obiskuje različne ustanove in se poslavlja …

U, za konec tedna napovedujejo dež! Mogoče bom po mesecu dni dočakala padavine. =) Sej jih nič ne pogrešam, ampak ljudje tukaj bi jih pa bili veseli, da se malo sčisti zrak, ki je poln prahu. Malo jih tudi skrbi, da je tako toplo, ker potem v gorah ne sneži in posledično ni vode. (Mendoza je drugače bolj puščava …) 

Še en ''utrinek'' iz naše zbornice. Jutri bo tukaj razstava fotografij, ob 70-letnici begunstva ...

 

Bueno, bo dovolj zaenkrat, ne? 

Oblačno, brez padavin ...

Pa je mimo prvi teden šole. Zame, ne za otroke. In že imamo podaljšan vikend! :) Kaj hočeš lepšega. V ponedeljek je namreč 25. maj, praznik, tako da lahko spim kolikor hočem ;).


Mmmm, kaj naj še povem o prvem tednu? Otroci so glaaaaaasni,
1. razred ima morskega prašička, ki se imenuje Tauriel, po tej gospodični:









in vsak konec tedna ga … aja, ne, JO domov odnese eden izmed otrok, kjer mora skrbet zanjo :) .

A, v torek otroci niso imeli šole (se boste še začeli spraševat, kolko sploh hodijo v šolo, a? ;)), ker smo imele učiteljice seminar, al nekaj takega. Izobraževanje … Pač, predavanje in potem še nekaj debatiranja po skupinah. Med predavanjem – ki naj bi se začelo ob osmih (vsaj meni so tako rekli), pa so se vsi prikapljali šele tam nekje do devetih – je blo zelo sproščeno … Sej veste, mate čaj, ki kroži po učilnici, vse do predavatelja, kakšen prigrizek … ne gre brez tega ;) … 
Moja španščina je pa tako-tako. Približno tretjino vsega sem celo razumela ;). Tut v debato se rajši nisem mešala, ampak raje pazljivo poslušala.
Eno je sedet v razredu, kjer se vsi učijo španščino in se profesor trudi, da ga vsi razumejo, drugo pa sedet med samimi Argentinci, ki debatirajo en čez drugega. Ane. :)

Drugače pa so se ta teden pripravljali na predstavo, ki jo bojo imeli v torek za starše (ob prazniku 25. maja). Nekaj argentinske folklore, nekaj recitiranja, vsi bojo oblečeni v argentinske noše … Sej nevem, a se tako reče, al kako drugače?
Se mi zdi, da bi lahko pri nas kaj od tega pobrali. Malo več domoljubja ne bi nič škodilo našim otrokom. Mi je všeč, kako jih tukaj učijo spoštovanja do državnih simbolov, kako so otroci ponosni na to, kar so, na svoje korenine. Recimo, tisti, ki so Slovenci, ali pa imajo za Slovenca vsaj enega od staršev, so že parkrat prišli do mene in mi celi ponosni povedali, da oni so Slovenci! („Seño, yo soy esloveno/a!“) Po nekaj dneh se jih je nekaj celo opogumilo, da so začeli z mano malo po slovensko govorit. :)

Uh, da ne omenjam nogometa! Prvo vprašanje je blo, za katero ekipo sem. Rečem, da sem za River (to je blo po tistem, ko je Boca premagala River) in tamau je seveda navijač Boce. :) In pol slišiš, kako bi Boca takoj premagala Barcelono, pa jih spomnim, da ima Barcelona Messija, pol so pa malo v zadregi :D …

Iglesia San Vicente Ferrer

Policija ... pa mogoče še kaj? =)

 

Hm, kar mi je še pritegnilo pozornost, je bla ena stvar v razredih … Recimo, kakšna učiteljica včasih najbolj pridne otroke s čim nagradi. In so velikokrat pred tem otroci zelo tekmovalni, kdo bo kaj boljše ali prej naredil, … ampak, ko učiteljica pokliče tistega, ki ga želi nagradit, mu vsi ostali ploskajo in začnejo klicat njegovo ime. :) Tko, kot da bi bli na nogometnem igrišču. Pol si pa predstavljejte 24 otrok spet v mir spravit. Oh ja.

Sem tut že začela sama hodit domov iz šole! =P
Se navajam počasi na okolico, grem vsak dan malo na sprehod … Že vem, pri kateri hiši me bo oblajal en kuža, pri kateri bo drugi gledal skozi okno na ulico, in to s takim izrazom, kot da bi si neznansko želel biti zunaj … kar je verjetno tudi res :) …

Takole je blo do predvčerajšnjim ...

Plaza departamental Godoy Cruz

Uuu, in zadnja dva dneva smo celo imeli oblačno vreme, skoooraj brez sonca in tam okoli 16 stopinj! Ampak ne, nič dežja. ;) Očitno tukaj res ne vejo dobro, kaj je dež. Pa sneg! To je pa sploh nekej iz drugega sveta. Smo se danes z učiteljicami pogovarjale, kako je, če kdaj slučajno sneži. Vsi snežake delat, če le lahko tolko snega na kup naberejo. :)







Mja, kot vidite, nimam nič kej zelo zanimivega in pametnega za povedat, tako da bom kr nehala.

Aaaaa, Slovenija je šla naprej na Evrosongu!
Haha, sem šla prou pogledat rezultete =) …








No, imejte se lepo, jest se pa oglasim, ko bom imela kaj vsaj malo zanimivega za povedat ...

Alenka, ¿cómo se dice en esloveno ... ?

Sprehajalna pot ...

Pa se spet oglašam, iz jesenske Mendoze. Hja, če temu lahko rečeš jesen.
Ko se sredi ''novembra'' (ja, je maj, ampak za severno poloblo je tko kot november pri nas ...) sprehajaš okoli v kratkih rokavih, ker je čez 20 stopinj zunaj, sonce non-stop … ? Zaenkrat še nič dežja, nočit se začne tam okoli sedmih zvečer (česar prej niti nisem opazila, ker sem bla cele dneve v hiši … ), čez en mesec se pa že začnejo daljšat dnevi … =)




Dobro, v soboto sem prvič zapustila ''hišni pripor'', tako, za kakšne pol ure, da sem izvedela, kako do enega supermarketa, če bom rabila karkoli. Na srečo je samo kakšnih 10 minut hoje. In te ''cuadre'' (al kako se napiše?), so res dobra pogruntavščina ;) ''A, tja hočeš? Ok, potem pa po tej ulici  dve cuadri, zavij na desno, tri cuadre, pa čez železnico, pa še 3 cuadre do glavne ceste, pa si tam.'' Ok, easy peasy! =)

V nedeljo sem s podobnimi napotki (''Eno cuadro dol, eno levo, še eno dol in še eno levo, pa si tam!'') šla k maši v župnijsko cerkvico, kjer je blo simpatično in fajn, da je bla bolj za otroke maša, ker je tko enostavno pridigal duhovnik, da ni blo nič težko razumet ;) …
 Popoldne pa na dvourni sprehod. Precej blizu hiše je sprehajalna pot, po kateri se lahko v eno smer sprehajaš več kot eno uro … no, odvisno, kako hitro hodiš. Torej, sva se z gospo Tončko (pri kateri stanujem ;) ) sprehajali po tej poti, prišli še do drugega supermarketa, malo večjega kot je bil prvi, pa potem še do glavnega trga tega okrožja, v katerem živim (okrožje, občina, kaj pa vem, kaj točno je), Godoy Cruz. Tukaj je baje edina gotska cerkev v Mendozi, policija ima najlepšo stavbo daleč naokoli … Na žalost takrat nisem imela telefona s sabo, da bi slikala, tako da, slikico od teh stavb dobite kdaj drugič.

Pogled na ''našo'' ulico, iz lekarne.

Huh, danes pa prvič, no v resnici drugič, v šolo! =) Itak sem vmes že pozabila vsa imena, ki so mi jih prvi dan povedali. Skoraj vsa imena, no.

Kaj sem delala? Pa, nič kej dost. Ob 7.50 je bil dvig zastave (argentinska in občinska, slovensko imajo samo za kakšne praznike) in molitev. Ob 8ih pa se začne pouk. Več al manj. =P
 Ker ob ponedeljkih ni slovenščine na urniku, sem sedela v dveh različnih razredih in malo spremljala pouk, da vidim, kako tukaj delajo, da malo spoznam otroke in oni mene.
Prvi dve uri sem presedela v tretjem razredu. To so najstarejši učenci. Od 8ih pa tja do ene 9.50, imajo brez odmora pouk … malo matematike, malo literature (eden od otrok je šel iskat knjige, potem pa so morali 10 minut v tišini brati, eni so nadaljevali od prejšnjič, drugi so začeli na novo …), vmes skakanje po celem razredu, VEDNO mora kdo na stranišče, če reče učiteljca, da morajo sedet, jih mogoče polovica celo sedi … =P
Ampak se učiteljica niti ne sekira preveč. Vsake tolko komu malo ''zagrozi'', potem pa predava naprej. Ha. Pri matematiki so peli in plesali. Ja, matematika. Prou ste prebrali. Se učijo množenje, pa jim je najprej razlagala, kaj se zgodi, če množiš z ničlo in z enko. Potem pa CD v predvajalnik in se je začelo. Pesmice, v katerih množijo z ena, z dva, s tri, itd., sej razumete ;) In pol se seveda pleše zraven, otroci se derejo pesmico, plešejo, mahajo z rokami, ko besedilo pesmi to zahteva XD.
Me zanima, kako bi se kaj takega pri nas obneslo ;).

Potem sledi krajša pavza, kjer se otroci lahko malo razmigajo – ker med poukom takoooo pri miiiru sedijo! Not. – in kaj pojejo/popijejo. In učitelji seveda tudi.

Pa še dve uri skupaj. Tokrat sem se pridružila 2. razredu. Otroci so bili prepričani, da ne razumem besedice špansko. Me je prosila učiteljica, da ji nekaj pomagam, pa se oglasi med smehom ena tamala: ''Pero, seño! Ella no entiende castellano!'' Pa ji odgovori gospodična, da ja, da nekaj pa že razumem. In deklica (ki se ''po slovensko'' imenuje Lučka!) začudeno, da kako, če sem pa iz Slovenije! =) No, so izvedli, da ''un poquito'' že govorim špansko. Pa se je začelo: ''Alenka, cómo se dice en esloveno …. (vstavi besedo po želji ;))?''
 Tudi tukaj je blo v dveh urah nekaj matematike, malo ''biologije'' (so se učili imena kosti in mišic), družbe, pa nekaj jezika … Enga učenca pomoje polovico tega časa ni blo v razredu, ker je kar naprej hodil na stranišče in ga ni blo nazaj po 15 minut … Jest sem jih opazovala, vmes malo učila štet po slovensko, čeprav ni bla to ura slovenščine, pomagala učiteljici limat obvestila za starše v zvezke, ki jih imajo otroci samo v ta namen … In vmes sem malo pobrskala po teh zvezkih in našla obvestilce, da '' ... se nam v začetku maja pridruži Alenka Jerman, ki pride iz Slovenije … '' Oh, hey, that's me!

Spet pavza! Tokrat grem z otroci na dvorišče, kjer se učimo kako se po slovensko reče zid, klop, ptič, piškot, in tako naprej in tako nazaj. Pa njihova imena po slovensko?! To hočejo vsi vedet. Ma, kako rečeš punčki, da Malvina ne obstaja v slovenščini? Da je Valentina popolnoma isto? Lucia že sama ve, da po slovensko je ona Lučka! Ko zvejo, da sem stara 27 let, se oglasi ena tamala, ampak res tamala, kakšnih 7 let: ''Ay, pareces tan jovencita!'' Ammm … ok.

Sledi spust zastave, spet molitev – aja, zastavo ponavadi dvigajo ali spuščaj otroci, ki so bli re pridni, – pa sledi še zadnja šolska ura. Potem pa domov. Čakam skupaj z otroci na prevoz in nekaj čez eno sem že doma.

Sosedje ;)

Dan je prekrasen, tako da se hitro preoblečem v majico s kratkimi rokavi, pa ven. Da vidimo, a sem si včeraj zapomnila, kako se pride do ene od obeh trgovin? =) Ni blo nobenih problemov. Sem se nahodila, malo po tej sprehajalni poti, malo po mestu … Sem se podala v lov za karticami od Mendoze. Verjemi ali ne, v eni uri nisem našla niti ene. Sem hodila ob glavni cesti, od enega supermarketa do drugega, med samimi trgovincami in lokali, pa nič. Vsi so me gledali, kot bi z lune padla. ''Jah, za tisto bo treba v center, tukaj ne bo nič.'' Niti na pošti ne! Tut prou.

Okoli šestih grem še na en sprehodek, da malo spoznam to območje. Sprehajalna pot je fina, čeprav se ne more kosat z našimi gozdnimi potmi, tudi zrak ne, če smo že pri tem. Ampak temperature! Sem šla v kratkih rokavih ven, pa tudi ko se je začelo temnit, je blo še zmeraj okoli 18 stopinj. Jesen in pol. 

Ena od ''ta velikih'' trgovin.

''Še dve cuadri dol, pa prideš do glavne ceste ... ''

Dost bo, ker je že predolgo vse skupaj (in verjetno tudi že mau dolgočasno)!
Se vidi, da še nimam nič resnega za pripravljat. =P

Se še ''tipkamo''!
Besitos! :*

Tok, tok!

No, pa se končno mal oglasim, še za ''širšo'' publiko. Se bom poskušala vsake toliko malo javit. Mogoče bom pa sem in tja celo imela kaj zanimivega za povedat ;)

Kakorkoli, za tiste, ki niste najbolje seznanjeni z mojo novo ''dogodivščino'', naj na hitro povem, da se trenutno nahajam ''čez lužo''. Natančneje, v Argentini. Še natančneje, v Mendozi. In bom kar nekaj mesecev preživela tule, tako da bo to eno okence v moj ''svet'' ;)

Po pravici povedano, zaenkrat še nimam veliko za povedat, razen kaj malega o potovanju.

Prihajamo v Istanbul ...

Za začetek lahko povem, da se s Turkish Airlines fino potuje. Ne samo, da mi ni bilo treba v Benetke ali Trst,– let sem imela direkt iz Ljubljanskega letališča – ko prideš zvečer v Istanbul, naslednji let pa imaš šele zjutraj, ti ni treba čakat in poskušat spat na letališč, kjer upaš, da te med spanjem kdo ne okrade. Greš lepo do tapravega okenca (ki ga najdeš precej hitro, če se potrudiš, pa ene par ljudi ustaviš in lepo povprašaš ;)), tam te prosijo za vozovnico, da vidijo, kdaj imaš naslednji let, te prijazno prosijo, da malo počakaš in ko se nabere dovolj ljudi, prijazna gospodična pokliče vse čakajoče, odpelje skupinico na avtobus in z avtobusom v hotel. Naš je bil oddaljen kakšne pol ure vožnje, super fajn hotel, s petimi zvezdicami … Vsak je dobil svojo sobo, kodo za internet in uro, kdaj mora bit na zajtrku, da bo potem lahko pravočasno šel nazaj na letališče. Vse to zastonj, oz., je bilo všteto že v vozovnico. =) Fino, ne? Še tolk prijazni so bili v hotelu, da so me naslednje jutro zbudili, da ne bi slučaaaajno zamudila prevoza na letališče =).

Hotel v Istanbulu :)

Iz Istanbula pa direktno čez lužo. Ob 8.30 že na letalu, ki naj bi vzletelo ob 9.30. Ob 10.30 še stojimo na letališču … Kaj naj rečem, sam polet je bil miren, ampak doooolg. Celo pot sonce, čeprav je ob pristajanju v Braziliji za nas ura že skoraj polnoč! 13 ur letenja, ves čas sonce kot da smo sredi dneva … Uh, in obroki? Kosilo ob 12.30, večerja pa, za naš urnik, šele ob 22.30! Vmes NIČ. Je res, da je bilo v Braziliji 6 ur manj, kot v Istanbulu, ampak, saj smo vsi potovali tako dolgo, in če mi kaj ni jasno, je to, da so naredili tak dolg premor med obrokoma.

Razgled z letala ...

Uro kasneje smo pristali in vsi, ki smo imeli končno postajo v Buenos Airesu, smo morali počakati na letalu. Smo čakali približno uro in pol, potem pa še dobri dve uri do Argentine. Še pol ure nismo bili v zraku, ko smo ŠE ENKRAT dobili večerjo. Hm. Pa razumi, kdor more. Najprej naredijo med kosilom in večerjo 10 ur dolg premor, potem pa v roku 3h ur dobiš 2 obroka … =)

Sonce ceeel dan ...

No, smo končno prišli v Argentino, s kakšno urco zamude, ampak brez incidentov, kar je itak najbolj pomembno, ane? :)

Buenos Aires v lučkah ...

Potem pa greš iskat prtljago in si tko zmatran, da ko koooončno zagledaš svoj kovček, ne pogledaš dobro, in vzameš poleg enega tapravega, še enega, ki v resnici sploh ni tvoj. In to opaziš šele naslednje jutro. Šment.

Kličemo na letališče, pa rečejo, da imajo Turkish Airlines pisarno odprto šele zvečer. Ja, okej. In si cel dan na trnih, upaš, da je s tvojim tapravim kovčkom vse OK, in da tisti, čigar kovček imaš ti, ni potoval zelo daleč naprej … In smo bili v soboto zvečer SPET na letališču (se opravičujem za ekstra vožnjo! :( ), kjer smo na srečo takoj našli moj kovček in pustili napačnega. Konec dober, vse dobro. Al kako že rečejo? ;)

Pred mojo naslednjo potjo sem seveda morala obiskat še Jermanove sestrične, tako da sem ostala pri njih v mestu za eno noč in eno dopoldne. Bilo je superfinofajn, po tooolkem času vidit sestrične in njihove boljše polovice. In Sofi. =)

Pred odhodom v Mendozo.

Jermanovi na kupu.

V nedeljo zvečer pa še zadnji del potovanja. Po eni dobri malici, al večerji, al karkoli je že blo, tolk je blo vsega ;), smo se odpeljali na avtobusno postajo, kjer sem pričakala avtobus za Mendozo. Pa sem bla pečena še za približno 13 ur vožnje. Na srečo so sedeži veliko bolj udobni, kot na naših avtobusih ;) U, in okoli mene sem mela same muslimane =P Joj, je bil eden, ki je očitno molil, al nekaj takega. Vsaj ene 2 uri je prepeval nekaj v … arabščini, pomoje? Tudi med sabo so se po njihovo menili. Špansko niso znali niti besede …

Na poti v Mendozo ...

Uh. In ceeelo pot klima. Sem bla zavita do vratu v odejco, ampak, ni kej dost pomagala. Naslednje jutro sem prišla v Mendozo (ki je bila, mimogrede, obsijana s soncem), cela prehlajena in z glavobolom. Tako da, sem prišla v Mendozo, spala cel ponedeljek, šla naslednje jutro v šolo in se počutila izmenoma premraženo in tko vroče, da mi je teklo povsod ;) Otroci super prijazna bitjeca, vse skupaj en velik kaos v primerjavi z našimi šolami ;), ampak na splošno lep vtis, fajn in prijazni ljudje … =)

Ja. In zaenkrat je bil to moj edini obisk šole. Ker od naslednjega dne naprej sem prebila vse dni v postelji. Gripa. Al karkoli. Vsi tisti meseci, ko nisem smela zbolet, vse klime na letalih in avtobusu … je prišlo za mano, očitno. Grlobol, glavobol, prehlajena kot že dolgo ne, kašljanje tako, da boli celo telo … Huh. Kaj naj rečem, razen da mi je blo prou nerodno, da že takoj ko pridem, namesto da bi začela delat, ležim v postelji in sem v tako imenovanem ''hišnem priporu''? Ljudje so tolk prijazni, me vsak dan sprašujejo, če sem že boljše … =)

No, po enem tednu jemanja antibiotikov, sirupov, vitaminov, postelje, postelje in postelje in dobre hrane, sem že skoraj OK. Še par dni postelje, potem pa resno, v akcijo in novim dogodivščinam naproti. Vsaj upam, no =P …

Kakšna je Mendoza? Hm, vprašajte čez par mesecev, ker odkar sem tukaj, sem samo enkrat pomolila nos ven iz hiše. Kar sem zvedela, je pa spodbudno ;) Baje imajo v povprečju 5 dni padavin na leto. Drugače pa sonce, sonce, sonce. Mmm, I like it! =) Mi je blo že malo žal, da nisem prinesla dežnika, pa mislim, da ga ne bom rabila. Odkar sem tukaj, je vsak dan sonce, čez 20 stopinj, čeprav smo že dobro v jeseni … Kaj hočeš lepšega? =) Danes naj bi bilo celo do 26 stopinj tukaj! Uiuiui, samo še pozdravim se dokončno, pa bo! :)

No, za prvič bo več kot dovolj ...

Ko bom pa spet imela kaj za povedat, se pa spet oglasim. Verjetno.

P.S.: Alex, bo OK? =P