A Long Expected Party. Blog. Objava. Al' neki.

A veš uno, ko greš za dva, tri dni v Čile in obtičiš tam več kot en teden? Da ne omenjamo dejstva, da imaš s sabo čisto premalo oblek za toliko časa …
Ja. Ni fajn, ne?

Pa začnimo na začetku …
Kooončno so prišle dvotedenske zimske počitnice. Juhej! In že si začnem delat načrte, kaj vse moram v tem času naredit … Dobit kakšne dobre ideje za šolo, naredit dokumente, ker zdaj imam čas! Dva tedna, din don! Hodit, hodit, hodit, vsaaaak dan! Mogoče še malo spoznati okolico. Veliko spat! Jap, to zadnje še posebej! ;)
Ponedeljek … gre še vse po „načrtih“. Potem pa zvečer dobim klic. Carina na telefonu (ena od učiteljic, ki trenutno nadomešča ravnateljico). Pravi, da gre naslednje jutro v Čile in če želim it zraven. Samo za dva dni, tretji dan zjutraj že gremo nazaj „domov“. Hm. Prav. Malo se mi bojo podrli načrti, ampak, kaj pa sta dva dneva? In, kolikokrat bom pa še šla v Čile? Sej imam še več kot en teden počitnic potem. Ane. ;)

In tako smo naslednje jutro, zgoooodaj zjutraj, šle Čilam naproti. Proti Andom, čez mejo in v Čile. Na čilenski meji smo čakale kakšno uro, ampak, to naj ne bi bilo nič takega. Kako izgleda prehod čez mejo? Ko prideš na vrsto, moraš parkirat avto, vsi ven in od enega okenca do drugega.
Pregledajo dokumente, ti dajo vizo za Čile, pregledajo še Bog ve kaj. Vsega skupaj moraš obhodit kakšnih šest okenc. In potem, predno lahko greš naprej, ti nekdo še na hitro pregleda avto. Potem pa končno čez. Ni čudno, da traja tolko časa, da prideš na vrsto.

Ko smo čez mejo, imamo še kakšni dve uri vožnje do Santiaga. Vreme super lepo, čisto pomladno.
Aja, v Andih, NIČ snega. Ok, skoraj nič. Vse rjavo. Majhne zaplatice beline tam visooooko gor. Ampak, ker pravijo, da konec tedna prihaja slabo vreme, smo odločene, da v četrtek zjutraj zapustimo Čile.

V Santiagu se s pomočjo GPS-a pripeljemo do „našega“ stanovanjskega bloka, kjer bomo naslednjih „nekaj“ dni preživljale svoj čas …
Za moje, slovenske izkušnje, je mesto ogromno. Tisti predel, v katerem se nahajamo, deluje precej evropsko, če smo čisto iskreni.
Nakupovalni centri, banke, Starbucks, Burger King, Dunkin' Donut … Razen urnikov, urniki definitivno niso evropski. Če se trgovina odpre ob devetih, je to že zgoooodaj! Kaj, pošteni ljudje moramo spat, in tako se stvari odprejo šele ob desetihali celo enajstih! Ane.

Razgled iz našega stanovanjca v Santiagu.

Ta kolesa so nenavadno popularna po celems svetu, se vam ne zdi? ;)

Torej, kaj smo počele te dni v Santiagu?
A, za informacijo. Poleg Carine in mene, sta bili zraven še njena 4-letna hčerka, Guadalupe in ena punca, približno moje starosti, ki je prišla zraven kot varuška.
Nazaj v Santiago.
Prva dva dni sta izgledala približno takole:
En nakupovalni center: „Uuuu, poglej, kako je to poceni!“ „Pa tole! Dobiš 2 za ceno enega! In še vedno je cenejše kot v Argentini!“
Drugi nakupovalni center: „Joooj, kako lepo!“ „A vzamemo tole?“
Tretji nakupovalni center: „Kaj pa tale oblekica za Guadalupe? Al' bi rajši tole?“
In tako naprej in tako nazaj.

Mhm. Tamali so kupile celoletno garderobo, ker je v Čilu vse toliko ceneje kot v Argentini. Še mene je prijelo, da bi si kaj kupila.
Pšššt. Nekaj sem, ampak, nobenmu povedat! :P
Na srečo nisem imela preveč denarja s sabo, in kot se je na koncu izšlo, ga je večina tako ali tako šla za hrano in bivanje.

Nočni "light show" enega izmed nakupovalnih centrov.

Uh, kolko žužkov mora bitv teh stanovanjih. ;)

In potem, slabe novice. Začne se govorit, da je prehod čez Ande zaprt. Zaradi vremenskih razmer. Mi imamo pa tako lepo pomladno vreme v Čilu.
Kakšne slabe vremenske razmere?! Kličemo informacije, da izvemo, če je to res. Jap. Pravijo, da odprejo šele v ponedeljek. V ponedeljek?! Kaj?! Od takrat naprej smo klicale vsak dan, če se je karkoli spremenilo. Nope. Zmeraj slabše novice. Slabo vreme, nič ne bo s prehodom, v ponedeljek, če imamo srečo. Oh.
Pa zdaj?

Nič, kaj hočemo. Smo pač obtičale v Čilu.
Izrabimo četrtek za kratek izlet do enega od hrbičkov – San Cristobal, na katerega se povzpnemo z gondolo. Vreme se tudi v Santiagu slabša. Hribček je prikupen, s kipom Marije na vrhu in prostorom za molitev. Papež Janez Pavel II. je tukaj maševal, ko je bil na obisku v Čilu. Z vrha grička je tudi lep razgled na mesto.
Oziroma, bi bil lepši, če bi bilo jasno vreme.

V čakanju gondole ...

Up, up, up, up, up the "stairs" we go!*

In nekje na tem „gričku“ imajo tudi živalski vrt! Če želiš, plačaš malo več, in sredi poti zapustiš gondolo in vstopiš v živalski vrt.
Me nismo imele toliko časa (in tudi denarja, če smo že pri temu), tako da smo raje obiskale vrh, Marijin kip in razgled na mesto.

Razgled ....

Marijin kip nad mestom.

Kraj molitve.

...

Ena panoramska ...

Tukaj je maševal Janez Pavel II.

Pa nazaj dol, v trgovino, kupit nekaj za jest in v stanovanje. Spet kličemo, če bo naslednji dan možen prehod. Ne. O ti šment. Še en dan?
Ok. Vdih, izdih.
Petek, še en izletek, ker nam vreme to še dopušča. Tokrat Cerro Santa Lucia. Malo manjši griček, na katerega se povzpnemo peš. Oz., v primeru Guadalupe, tečeš vse do vrha in potem na ves glas oznanjaš celemu Santiagu: „¡Gané!“
In na poti nazaj, v podzemni, zaspiš. Tako je, če si star štiri leta in te mami drži v naročju. Starejši stojimo in se delamo, da nismo čisto nič zmatrani. ;)

Mhm, tja gor gremo!

Nimam pojma, kdo je to. Ampak je kjut.

Na sredi poti srečamo enega Indijanca. :)

Guadi in njen kuža.

Ko pridemo nazaj v stanovanje spet kličemo. Nič ne bo. V ponedeljek, če bo vse prav.
Uh oh.
V soboto se zbudimo z dežjem. Moj prvi dež v Južni Ameriki letos, ne pa tudi v Argentini. V Mendozi ga je treba še dočakat.
Skoraj cel dan smo noter. Beremo. Se igramo. Gledamo risanke, gledamo Supermana, kako reši cel svet. Gledamo dež skozi okno in razmišljamo, kako ta dež nič dobrega za nas ne prinaša.
Popoldne se malo umiri in gremo na kratek sprehod, da spustimo malo kisika v možgane. Pogledamo, kam gremo naslednji dan k maši, ker še vedno nič ne kaže na odprtje mejnega prehoda.
Pravijo, da sneži.
V Santiagu dežuje, tudi ponoči. Piha veter.
Nedelja. Vreme se malo umiri, zato gremo normalno k maši. Za nestrpne otroke, ki nikakor ne morejo sedeti pri miru, imajo zadaj slikico, ki je povezana z evangelijem tiste nedelje, in paketke barvic. Da lahko otroci med mašo barvajo in dajo mir tistim, ki hočejo molit ;).

Vreme se počasi popravlja. Uh, jutri gremo čez, ne?
Ne.
Kličemo, pa pravijo, da ne bo nič. Je zapadlo ogroooomno snega (3 metre na čilenski strani! Vsaj tako pravijo …) in morajo še vse očistit.

Še en dan v Čilu. Se odločimo da poskusimo dat verige na kolesa, da vidimo, če nam gre. Ker naj bi bila obvezna uporaba verig na prehodu čez mejo. Poskusimo, se umažemo, in ugotovimo, da so verige prevelike. Ampak, ura je že pozna, vse zaprto, naslednji dan pa gremo zgooodaj zjutraj proti Los Andes in mejnemu prehodu in domov!
Poskušamo srečo naslednje jutro. Itak je še vse zaprto. Mislim, a je že kdo slišal, da bi kaj odprli že … nevem, VSAJ ob osmih zjutraj? V Santiagu? Pa nič.
Tvegamo in gremo na pot. Upamo, da bojo prodajali verige kje na poti. Ko pridemo v Los Andes, je doooolga vrsta. Stoji in se ne premika.
Krasno, kaj je pa  zdaj narobe?! Smo v vrsti kakšnih 5 ur in se ne premaknemo niti za en milimeter. Vseh, ki smo v vrsti tukaj spodaj, nas niti ne spustijo naprej, ker prehod zgoraj ni odprt. Ampak vreme je krasno, niti oblačka, in nobenemu ni jasno, zakaj nas ne spustijo naprej.
Koooončno izvemo, da nas niti ta dan, v torek, ne bojo spustili čez. Eden od strojev, ki je čistil sneg, se je zaletel v en drog in pustil ves prehod brez elektrike.
Štori eni. In zato ne moremo čez. Morajo popravit.
Ok, jutri pa res gremo čez, ja al ja!

Kar naenkrat se zavemo, da imamo problem. VSI ti ljudje, ki so čakali z nami v vrsti, vključno z nami, bojo morali nekje prespat.
In čeprav ima to mestece kar nekaj hotelov, jih nima niti slučajno dovolj za vse te ljudi! Ker nočemo ostat zunaj čez noč, se takoj, ko izvemo, da ne bojo ta dan spuščali čez, odpravimo na lov za prenočiščem. Prvi 4-je hoteli/hostli, ki jih obiščemo, so vsi že zasedeni, do zadnjega kotička. Se odločimo, da gremo proti naslednjemu mestecu, ker vsi pravijo, da tukaj ne bomo več dobile nič. Gremo mimo še enega hotela in si rečemo, da poskusimo srečo še tukaj.
Oh yeah! Dobimo eno od zadnjih dveh sob! Pomirjene s tem, gremo na lov za verigami. Čeprav so nam kamionarji povedali, da naj ne skrbimo in da ne bomo rabile verig.
Toliko kamionov bo šlo pred nami, da če bo kaj ledu, ga za nas ne bo nič več ostalo.

Vseeno hočemo biti sigurne. In iščemo. Pa iščemo. A veste un pregovor: „Kdor išče, ta najde.“?
V našem primeru ni držal niti slučajno. Smo iskale povsod, kjer se je dalo, nikjer, NIKJER niso imeli. Je zmanjkalo. So pokupili vse Argentinci, ki so bili na Copa America v Čilu, ker so tudi imeli slabo vreme in so ravno tako morali čakati. VSE so pokupili!
Smo se sprijaznile s tem, da ne bo nič in šle v hotel, pod vroč, vroooč tuš in spat.

Naslednji dan pa spet delat vrsto. Eno uro čakamo spodaj, ob devetih pa KONČNO odprejo prehod zgoraj in tudi vse nas, ki čakamo spodaj, spustijo naprej.
S precej normalno hitrostjo se tako v koloni odpravimo proti čilenski meji. Med potjo opazimo znak, ki oglaša verige za avte! Se ustavimo in imamo srečo.
Končno imamo verige, ki so ravno prav velike za naš avtek. In gremo naprej. Ob dvanajstih smo na čilenski meji, brez kakšnih hujših zastojev.
Ja, so vrste in gre na trenutke počasi, ampak, se vsaj stalno premika, naprej, napreeeej … Čez čilensko mejo gremo brez ustavljanja.

Končno nas spustijo naprej, proti mejnemu prehodu!

Bližje ko prihajamo, bolj je belo :)

Še zadnjih 30 ovinkov je med nami in čilensko mejo!

Po polžje. V ovinke.

Še 7 ovinkov, pa bom na vrhu!

Še dobro, da lahko prehitimo to neskončno vrsto tovornjakov.

Šele na argentinski strani bo treba pokazat dokumente. Naprej gre malo počasneje, se ustavljamo, gremo naprej … v približno eni uri pridemo do argentinske meje.
Bolj natančno, 500 metrov pred mejo se ustavimo. Ker je toliko avtov pred nami. In od tam naprej se premikamo po polžje.
Ne, ni res. Še polž bi hitreje premagal to razdaljo! Sneg, ki ga niti slučajno ni tri metre, je magnet za otroke in ljudi, ki ne vidijo velikokrat snega.
V primerjavi z našo vožnjo v Čile, je spremeba velikanska. Zdaj je vse, več ali manj, belo. Meter snega. Otroci se kepajo, počaaaasi lezemo naprej. Vmes opazim, da sem izgubila listek/vizo za Čile. Šment, kako se je pa to zgodilo?? In, kaj zdaj? Carina pravi, da ne bom morala prečkati meje, ali pa da bo treba veliko plačati.
Ojoj. Preiščem vse žepe in torbice in vrečke. Nič.
Ja no, kar bo, pa bo.

Vreme se slabša ...

Argentinska stran ima manj snega, kot Čilenska ...

Zadnjih 300 metrov pred mejo.

Ura je pol petih. Še vedno v vrsti, maaalo bližje meji, za nami in pred nami ogromno avtov. In ljudje seveda postajajo nervozni, ker se oblači,
sonca ni več, piha veter in raznaša sneg naokoli, temperature se že spuščajo pod ničlo, vrsta pa se komaj premika. Tako nervozni, da začnejo trobit.
Najprej eden, potem enih par, potem vsi avti! Cel koncert. Trobimo in trobimo, ker nobeden ne želi noči preživeti tukaj zgoraj. Malček je celo pomagalo.
V pol ure smo se premaknili več, kot prej v treh urah!

Sonček se trudi, da bi premagal oblake, a mu ne uspeva.

Sneeeg! In Guadalupe. :)

Ko smo končno na vrsti, me skrbi tista izgubljena viza.
Ha, še opazili niso. Ne, bolj jih je zanimala Guadalupe, ki je spala in je niso mogli dobro vidit in moj potni list.
Ja. Moj potni list. Tako nekako sem jih "slišala" od teh carinikov: "Kaj pa tvoj DNI?"
Jaz: "Nimam."
Oni: "Kako nimaš, sej si Argentinka. Tukaj piše, da si rojena v Argentini, torej moraš imeti DNI."
- "Ja, enega zelooo starega, in ne, nimam ga s sabo, ga imam v Mendozi."
- "A veš vsaj številko?"
- "Am, ne." (Zakaj, naprimer, naj bi na pamet vedla številko enega dokumenta, ki mi je zapadel že daljnega leta '93, in sem ga prvič videla šele par mesecev nazaj?!)
- "Hmmm … Ja, nič. Ok. Uredu. Ampak, ko prideš v Argentino, daj si čimprej naredi dokumente, prav? Za vsak slučaj."

Ok. Prou.**

In so nas spustili čez. Ura: 17.30. Štiri ure in pol, za 500 metrov! Naslednja ura in pol se je spet vlekla po polžje, ker so malo naprej spet ustavljali, za še ene „papirčke“. Komplicirajo too much?!
In po tistem še uro do naše zadnje postojanke pred Mendozo. Uspallata. Tako polna verjetno že dolgo ni bila. VSI so se ustavili tam. Za dotočit bencin, it na stranišče, po kakšno kavico in okrepčilo. Nekateri so se odločili, da prespijo, ker je bila ura že skoraj osem zvečer in tema in mraz...
Me smo hitro skočile na eno kavico, da smo zmogle še zadnji 2 uri poti.

In tako smo srečno prispele domov. Po več kot enem tednu!

Kolona se je nadaljevala še kakšno uro po mejnem prehodu ...

Kavaaaaaa!!!! (In sok za mladoletne.)

Drugače pa, sem slišala, da se Čilenci in Argentinci ne razumejo ravno najboljše. Ampak si mislim, da je to približno tako, kot  s Slovenci in Hrvati. Se ne maramo, ampak ko se srečaš z osebo v živo, nimaš nobenih problemov. Se lahko čisto fino zastopiš, ne? Je samo neke vrste sosedsko rivalstvo. Mi ne maramo Hrvatov, ker nam morje kradejo, tukaj ne marajo Čilencev, ker... am ... neki v zvezi z Angleži in Malvini … Eh, a veste, to je uno, izgubljeno s prevodom, al kako že? ;)

Če ne drugega, imam vsaj kaj za povedat, ko me kdo vpraša, kako je bilo v Čilu, ne?

Od tega sta že 2 tedna.

V šoli je vse po starem.

Uau, že 3 mesece tukaj! Ena tretjina je mimo.

In konec avgusta si vzamem še en slab teden "počitnic", da grem v Buenos Aires, pogledat našo Mojčko in Trio Rêverie. Komaj čakaaaam! :)

Tukaj je še naprej toplo, moj prvi dež, oziroma, dežek, sem dočakala kakšnih 10 dni nazaj. Bolj bogo vse skupaj.
Še naprej je topla zima, kar mi še vedno čisto paše, ker hočem poletje! =)

...

Mit o Argentincih, ki se držijo vrste? Bleh. Mene so v trgovini že ene dvakrat prehiteli, meni nič, tebi nič. Kot da me sploh ne bi bilo tam. Toliko o spoštovanju vrst. Jaz sem pa vljudno tiho in se urim v potrpežljivosti. Ker me ne bo konec od malo več čakanja. In bi mi verjetno precej hitro zmanjkalo besed v španščini. U, že vem, mogoče se moram začet jezit po slovensko!

In na ulicah, Bog ne daj, da bi se kdo umaknil komu! Moja ulica!

Ok, sej niso vsi taki. Tako kot povsod po svetu.
So tudi taki, ki so najbolj prijazni na svetu.

In ura je miljon in konec julija ste končno dobili še en zapis.
Ki je, literarno gledano, eno skrpucalo.
Važen je namen, ane? ;)

Bodite nadvse lepo, v poletju ali v zimi, na katerem koli koncu sveta pač že ste.

Ko me ponovno zasrbijo prsti, pa dobite še kakšno porcijo.

Adieu.


* Kdo, kdoooo je to prebral z glasom od Golluma? Anyone?!
** Sem že bila dvakrat tam, kjer delajo dokumente. Enkrat napačen dan. Naslednjič so ugotovili, da ker nikoli nisem "posodobila" dokumentov in sem starejša kot 21. let, moram s sabo prinest še rojstni list in dve priči. DVE PRIČI?! Kaj, pa ja ne mislijo, da sem komu ukradla identiteto?! Go figure.