Skok v Buenos Aires

… Če lahko uro in pol dolgemu poletu rečeš ''skok'', ane … ;)

Tokrat pišem tale zapis ob poslušanju CD-ja, ki so mi ga podarile ''reveričke'' (za nevedne, s tem imam v mislih deklice, ki sestavljajo Trio Rêverie ;) ).

Ta skok je bil ena fajn osvežitev in popestritev mojega vsakdana. Stari/novi obrazi, veliko klepetanja po slovensko, cimre za en teden, pozno vstajanje (zaradi dooooolgih večerov), igranje turista po Buenos Airesu … vse to se je prav prileglo. In je bilo čiiiisto prekratko! Tako kot vedno, seveda.

Na začetku, ko sem kupovala letalsko karto za BsAs, sem nameravala tja ''skočit'' za konec tedna. Pa so me hitro prepričali, naj si vzamem vsaj en teden. Me ni bilo treba preveč prepričevat ;). Tako da sem prvi teden spremljala deklice, bila ''sitna'', ko sem jih podila spat, če so se preveč obirale, zjutrej skuhala kavico za vse, da so lahko mislile na bolj pomembne stvari … No ja. Ponavadi smo prišle do kavice nekje pozno dopoldne, če sem čisto iskrena. Večinoma smo hodile pozno spat in temu primerno smo tudi vstajale. Ups. =)

Seveda je bilo treba pokazat, kaj so to alfajores, pa dulce de leche. Da mate čaja in asada sploh ne omenjam ;).

Ker so pa le prišle na turnejo, je bilo najbolj važno, da so imele dovolj časa za vadit.

Že v četrtek so imele prvi koncert, nekje v eni glasbeni šoli v mestu … S sestrično sva se tja odpravli kar z vlakom in malo peš. Na začetku nas je skrbelo, koliko bo sploh kaj publike. Pa so nas presenetili. Poleg nekaj poznanih ''slovenskih'' obrazov, je na koncert prišlo veliko profesorjev iz te šole in tudi učencev. Ufff, zahtevna publika! Pa mislim, da smo vsi zeloooo uživali v glasbi. Je bilo prav ''čutit'', kako zavzeto so poslušali, še posebej v tišjih delih. Sem malo opazovala ljudi, kako se odzivajo. Nekateri so tako zavzeto poslušali, da je zgledalo, kot da visijo na vsaki noti. =)

In ko so izzvenele zadnje note Arenskega, so punce dobile, ne samo glasen aplavz z vzkliki, ampak tudi ''stoječe ovacije'', če se lahko tako izrazim. ;) Seveda so hoteli bis. Namesto pripravljenega Mendelssohna, so si poslušalci izprosili Piazzollo. Uglavnem, krasen začetek, ne?

Kaj smo počele v petek? Najprej smo se naspale. Logično. Punce so šle vadit. Kot se spodobi. Pa kosilo. In še malo vadit, da smo si lahko pozno popoldne vzele za potepanje.

Z vlakom in podzemsko v center, tam se je nujno bilo treba slikat pred obeliskom, potem pa do Teatra Colón. Pred baletno predstvo, katero smo si prišli ogledat, so nas deklice iz tria povabile na kavico. Mislim, da je bila to edina priložnost, ki so si jo uspele ''izborit'', da so one častile kavico. Tukaj imajo eno tako ''navado'', da ti ničesar ne pustijo plačat! :P
Pff, bojo že videli, ko pridejo na obisk v Slovenijo! ;)

A, sej res. Teatro Colón, baletna predstava (Sylvia, če koga zanima, kaj smo šli gledat.) … Je bilo superfinofajn. Najprej smo imeli telovadbo. Stopnice do vrha gledališča, sedem nadstropij, niso mačji kašelj! Ampak, ker smo mladi in zdravi, nam je šlo dobro od rok. Ahem, od nog. Čeprav so bile naše karte za stojišča, smo po odmoru šli sedet, ker je bilo še dovolj praznih sedežev. Razgled je bil prekrasen. Slišali smo vsako noto, ki jo je zaigral orkester. Tudi kakšno malo fouš. To so predvsem ta profesionalne glasbenice opazile. ;) Ampak na splošno, čudovita izkušnja. Smo bili vsi zadovoljni s tem večerom.

Ker je punce naslednji večer čakal nov koncert, smo poskušali čimprej spat. Si lahko predstavljate, kdo je bil tečen, in kdo ni ''ubogal'' ;) Se pozna, da smo še mladi, pa nekako gre, tudi če ni zadostnega števila ur spanja :) .

Dopoldne smo se spet odpravili v mesto, ker je trio imel intervju za slovensko oddajo na Radiu Argentina. Pol ure pred njihovim intervjujem pa nam sporočijo, da je napovedana „Cadena nacional“. Kar pomeni, da morajo vse radijske postaje prekinit karkoli predvajajo, in prenašat govor predsednice. Smo se ustrašili malo, da ne bo uspelo prit skozi z intervjujem, pa je na srečo zamujala gospa predsednica. =P So spravile cel intervju pod streho in še del 1. stavka 4ih letnih časov A. Piazzolle. Ne, niso v živo igrale, je malo premajhen studio za klavir imet ;) . So pa prinesle s sabo CD, ki so ga posnele v Sloveniji. Haha, tole zgleda, kot da jim reklamo delam. :D

Ampak, konec koncev, se je ta teden okoli njih vrtel in to je edina nova stvar, ki jo imam za poročat, tako da, zakaj pa ne. Kar pejte poslušat na Youtube. Rachmaninov je tako leeeeeeeep … Mislim, skladba. Ki jo igrajo. Ki jo je napisal Rachmaninov. Sej razumete. Pa Piazzolla.
In Arenski! Ampak tega še ni na Youtube-u. Škoda.

Kaj čakate, pejte poslušat! Če že v živo ne morete. ;)

Kje smo že ostali … ? Pri soboti in radiu. Ok. Po radiu smo se čisto mičkeno šli turiste, se malo sprehodili po mestu, en krog z avtom še naredili, pa nazaj ''domov''. Na kosilo, punce spet vadit in pozno popoldne ponovno v mesto. Tokrat jih je čakal koncert v Slovenski hiši …

... in po koncertu druženje z vsemi Jermani, ki so se lahko nabrali, pa še boljše polovičke in še kdo ;). Tokrat smo na seznamu argentinskih specialitet, ki jih je treba poskusit, obkljukale empanade. Ki so bile doooobre. Tako kot druženje … Mislim, da ni treba posebej omenjat, da smo SPET šle pooooozno spat. Al pa zgodaj, odvisno, kako gledaš na stvari.

Nedelja pa je dan za počitek. In asado. Omnomnom. In igranje turistov v mestu. Kjer smo si ogledali pokopališče na Recoleti, obhodili stojnice, se ustavili pred parom, ki je v argentinski noši plesal argentinski folklorni ples. Al neki takega.
Ker je bilo vreme lepo in toplo, je bilo v parku ogromno ljudi, a nam je vseeno uspelo najti svoj kotiček. In na vrsti je bila naslednja stvar iz seznama ''stvari'', ki jih je v Argentini treba poskusit. Mate. Še kakšna kitara je manjkala, pa bi bilo vse skupaj za 5 zvezdic in pol … Sledilo je še malo večernega sprehajanja po mestu (v rensici smo iskali kakšen lokal Havana, ki bi še bil odprt, na koncu pa pristali v Starbucks … in vmes v trgovini s CD-ji, obvio.), in pot nazaj, spet s podzemsko in vlakom. Smo ugotovili med potjo, kako, kadar si v tujini, kjer te mimoidoči najverjetneje ne bodo razumeli, vsi govorimo bolj naglas, ne meneč se za to, kaj si drugi mislijo o nas. Verjetno je to podzavestno. Ker veš, da te ne razumejo, pa ''pozabiš'' na previdnost … To, ali se nam pa zdi zabavno, ker vemo, da bojo ljudje tuhtali, kakšen jezik je to in kaj neki govorimo. =P

Tokrat vsaj Mojce ni bilo treba podit spat. Samo da se je ulegla na posteljo, pa jo je zmanjkalo. Jo je blo treba še zbujat, da se je spravla pod odejo ;).

In smo že skoraj pri koncu mojega skoka v glavno mesto Argentine. Ja, sej vem, da vsi že veste, da je Buenos Aires glavno mesto, ampak, ne morem skos ponavljat Buenos Aires gor, Buenos Aires dol. Je treba kakšno drugo besedno zvezo uporabit sem in tja.

Kakorkoli, ponedeljek je bil moj zadnji dan ''počitnic''. Medtem ko so glasbenice pridno vadile, sem pakirala moje stvari in se pripravljala na odhod.

In tako so se tistega popoldneva naše poti ločile. :D

Jaz nazaj v Mendozo in v šolo, trio pa naslednji dan v Bariloche, kjer, vsaj po poročanju nekaterih oseb, dekleta že priiiidno vadijo za petkov nastop. Tako da, če je kdo v Barilochah, ne sme zamudit tega koncerta.

Spet jim delam reklamo.

Človek bi še mislil, da sem plačana za to. ;)

Razen lepega razgleda z letala, ni bilo nič vznemirljivega na poletu, oz. skoku, nazaj '' domov''.

Točni smo bili kot švicarska ura. Če lahko verjamete.

In naslednji dan navsezgodaj zjutraj (1. september), že nazaj v šolo. Jupi. Tako kot šolarji v Sloveniji. ;)

Uau.

Štirje meseci so že mimo! Polovica Mendoze je mimo. Pomlad prihaja, daljši dnevi, sredi decembra pa počitnice in poletje. Aja, ok, to je še vedno 3 mesece stran. Pa vseeno. Uau!

Nič, grem še kaj drugega delat. Recimo, razmišljat, kako pripravit 25 štiriletnih otrok, da me poslušajo vsaaaaaj dvajset minut in delajo, kar jim rečem. Hm. Good luck,dear me! =P

Za posladek pa še nekaj slikic.
Pogrešam en doooober fotoaparat!
Če kdo ne ve, kam z denarjem, mi lahko podari kakšen dober fotoaparat.
I know, I know, but a girl can dream, riiight? ;)

Eno uro in pol na letalu, pa dobiš malco. Mini Alfajor. =)

Teatro Colón čiiiist zgoraj. In mi.

Pogled na oder.

Malček večje, kot ljubljanska opera, ne?

Tako pa zgleda od zunaj ...

Na podzemsko, domov in spaaaat!

Po sobotnem koncertu v Slovenski hiši ...

Nedeljsko asado. 

Pokopališče.

"Hm, kam naj se usedem?"

Tanjin prvi mate. Je treba dokumentirat iz vseh strani. ;)

A veš uno, ko pogledaš skozi okno letala,
pa vidiš vse delavce na telefončku ...

 

 

 

 

In pred vzletom še pogled na reko. Mhm, prav ste prebrali.

 

Buenos Aires v soncu.

Malo večje od Ljubljane, kaj pravite?

Rečica.

Oblaki. Spodaj pa pogled na najširšo reko na svetu. Pri nas bi temu kar morje rekli. :P

Ok, v živo je bilo to veliko bolj fascinantno. Ampak, če dooobro pogledate,
lahko na obzorju opazite mendoške gore. Tisto niso oblaki. =)

A Long Expected Party. Blog. Objava. Al' neki.

A veš uno, ko greš za dva, tri dni v Čile in obtičiš tam več kot en teden? Da ne omenjamo dejstva, da imaš s sabo čisto premalo oblek za toliko časa …
Ja. Ni fajn, ne?

Pa začnimo na začetku …
Kooončno so prišle dvotedenske zimske počitnice. Juhej! In že si začnem delat načrte, kaj vse moram v tem času naredit … Dobit kakšne dobre ideje za šolo, naredit dokumente, ker zdaj imam čas! Dva tedna, din don! Hodit, hodit, hodit, vsaaaak dan! Mogoče še malo spoznati okolico. Veliko spat! Jap, to zadnje še posebej! ;)
Ponedeljek … gre še vse po „načrtih“. Potem pa zvečer dobim klic. Carina na telefonu (ena od učiteljic, ki trenutno nadomešča ravnateljico). Pravi, da gre naslednje jutro v Čile in če želim it zraven. Samo za dva dni, tretji dan zjutraj že gremo nazaj „domov“. Hm. Prav. Malo se mi bojo podrli načrti, ampak, kaj pa sta dva dneva? In, kolikokrat bom pa še šla v Čile? Sej imam še več kot en teden počitnic potem. Ane. ;)

In tako smo naslednje jutro, zgoooodaj zjutraj, šle Čilam naproti. Proti Andom, čez mejo in v Čile. Na čilenski meji smo čakale kakšno uro, ampak, to naj ne bi bilo nič takega. Kako izgleda prehod čez mejo? Ko prideš na vrsto, moraš parkirat avto, vsi ven in od enega okenca do drugega.
Pregledajo dokumente, ti dajo vizo za Čile, pregledajo še Bog ve kaj. Vsega skupaj moraš obhodit kakšnih šest okenc. In potem, predno lahko greš naprej, ti nekdo še na hitro pregleda avto. Potem pa končno čez. Ni čudno, da traja tolko časa, da prideš na vrsto.

Ko smo čez mejo, imamo še kakšni dve uri vožnje do Santiaga. Vreme super lepo, čisto pomladno.
Aja, v Andih, NIČ snega. Ok, skoraj nič. Vse rjavo. Majhne zaplatice beline tam visooooko gor. Ampak, ker pravijo, da konec tedna prihaja slabo vreme, smo odločene, da v četrtek zjutraj zapustimo Čile.

V Santiagu se s pomočjo GPS-a pripeljemo do „našega“ stanovanjskega bloka, kjer bomo naslednjih „nekaj“ dni preživljale svoj čas …
Za moje, slovenske izkušnje, je mesto ogromno. Tisti predel, v katerem se nahajamo, deluje precej evropsko, če smo čisto iskreni.
Nakupovalni centri, banke, Starbucks, Burger King, Dunkin' Donut … Razen urnikov, urniki definitivno niso evropski. Če se trgovina odpre ob devetih, je to že zgoooodaj! Kaj, pošteni ljudje moramo spat, in tako se stvari odprejo šele ob desetihali celo enajstih! Ane.

Razgled iz našega stanovanjca v Santiagu.

Ta kolesa so nenavadno popularna po celems svetu, se vam ne zdi? ;)

Torej, kaj smo počele te dni v Santiagu?
A, za informacijo. Poleg Carine in mene, sta bili zraven še njena 4-letna hčerka, Guadalupe in ena punca, približno moje starosti, ki je prišla zraven kot varuška.
Nazaj v Santiago.
Prva dva dni sta izgledala približno takole:
En nakupovalni center: „Uuuu, poglej, kako je to poceni!“ „Pa tole! Dobiš 2 za ceno enega! In še vedno je cenejše kot v Argentini!“
Drugi nakupovalni center: „Joooj, kako lepo!“ „A vzamemo tole?“
Tretji nakupovalni center: „Kaj pa tale oblekica za Guadalupe? Al' bi rajši tole?“
In tako naprej in tako nazaj.

Mhm. Tamali so kupile celoletno garderobo, ker je v Čilu vse toliko ceneje kot v Argentini. Še mene je prijelo, da bi si kaj kupila.
Pšššt. Nekaj sem, ampak, nobenmu povedat! :P
Na srečo nisem imela preveč denarja s sabo, in kot se je na koncu izšlo, ga je večina tako ali tako šla za hrano in bivanje.

Nočni "light show" enega izmed nakupovalnih centrov.

Uh, kolko žužkov mora bitv teh stanovanjih. ;)

In potem, slabe novice. Začne se govorit, da je prehod čez Ande zaprt. Zaradi vremenskih razmer. Mi imamo pa tako lepo pomladno vreme v Čilu.
Kakšne slabe vremenske razmere?! Kličemo informacije, da izvemo, če je to res. Jap. Pravijo, da odprejo šele v ponedeljek. V ponedeljek?! Kaj?! Od takrat naprej smo klicale vsak dan, če se je karkoli spremenilo. Nope. Zmeraj slabše novice. Slabo vreme, nič ne bo s prehodom, v ponedeljek, če imamo srečo. Oh.
Pa zdaj?

Nič, kaj hočemo. Smo pač obtičale v Čilu.
Izrabimo četrtek za kratek izlet do enega od hrbičkov – San Cristobal, na katerega se povzpnemo z gondolo. Vreme se tudi v Santiagu slabša. Hribček je prikupen, s kipom Marije na vrhu in prostorom za molitev. Papež Janez Pavel II. je tukaj maševal, ko je bil na obisku v Čilu. Z vrha grička je tudi lep razgled na mesto.
Oziroma, bi bil lepši, če bi bilo jasno vreme.

V čakanju gondole ...

Up, up, up, up, up the "stairs" we go!*

In nekje na tem „gričku“ imajo tudi živalski vrt! Če želiš, plačaš malo več, in sredi poti zapustiš gondolo in vstopiš v živalski vrt.
Me nismo imele toliko časa (in tudi denarja, če smo že pri temu), tako da smo raje obiskale vrh, Marijin kip in razgled na mesto.

Razgled ....

Marijin kip nad mestom.

Kraj molitve.

...

Ena panoramska ...

Tukaj je maševal Janez Pavel II.

Pa nazaj dol, v trgovino, kupit nekaj za jest in v stanovanje. Spet kličemo, če bo naslednji dan možen prehod. Ne. O ti šment. Še en dan?
Ok. Vdih, izdih.
Petek, še en izletek, ker nam vreme to še dopušča. Tokrat Cerro Santa Lucia. Malo manjši griček, na katerega se povzpnemo peš. Oz., v primeru Guadalupe, tečeš vse do vrha in potem na ves glas oznanjaš celemu Santiagu: „¡Gané!“
In na poti nazaj, v podzemni, zaspiš. Tako je, če si star štiri leta in te mami drži v naročju. Starejši stojimo in se delamo, da nismo čisto nič zmatrani. ;)

Mhm, tja gor gremo!

Nimam pojma, kdo je to. Ampak je kjut.

Na sredi poti srečamo enega Indijanca. :)

Guadi in njen kuža.

Ko pridemo nazaj v stanovanje spet kličemo. Nič ne bo. V ponedeljek, če bo vse prav.
Uh oh.
V soboto se zbudimo z dežjem. Moj prvi dež v Južni Ameriki letos, ne pa tudi v Argentini. V Mendozi ga je treba še dočakat.
Skoraj cel dan smo noter. Beremo. Se igramo. Gledamo risanke, gledamo Supermana, kako reši cel svet. Gledamo dež skozi okno in razmišljamo, kako ta dež nič dobrega za nas ne prinaša.
Popoldne se malo umiri in gremo na kratek sprehod, da spustimo malo kisika v možgane. Pogledamo, kam gremo naslednji dan k maši, ker še vedno nič ne kaže na odprtje mejnega prehoda.
Pravijo, da sneži.
V Santiagu dežuje, tudi ponoči. Piha veter.
Nedelja. Vreme se malo umiri, zato gremo normalno k maši. Za nestrpne otroke, ki nikakor ne morejo sedeti pri miru, imajo zadaj slikico, ki je povezana z evangelijem tiste nedelje, in paketke barvic. Da lahko otroci med mašo barvajo in dajo mir tistim, ki hočejo molit ;).

Vreme se počasi popravlja. Uh, jutri gremo čez, ne?
Ne.
Kličemo, pa pravijo, da ne bo nič. Je zapadlo ogroooomno snega (3 metre na čilenski strani! Vsaj tako pravijo …) in morajo še vse očistit.

Še en dan v Čilu. Se odločimo da poskusimo dat verige na kolesa, da vidimo, če nam gre. Ker naj bi bila obvezna uporaba verig na prehodu čez mejo. Poskusimo, se umažemo, in ugotovimo, da so verige prevelike. Ampak, ura je že pozna, vse zaprto, naslednji dan pa gremo zgooodaj zjutraj proti Los Andes in mejnemu prehodu in domov!
Poskušamo srečo naslednje jutro. Itak je še vse zaprto. Mislim, a je že kdo slišal, da bi kaj odprli že … nevem, VSAJ ob osmih zjutraj? V Santiagu? Pa nič.
Tvegamo in gremo na pot. Upamo, da bojo prodajali verige kje na poti. Ko pridemo v Los Andes, je doooolga vrsta. Stoji in se ne premika.
Krasno, kaj je pa  zdaj narobe?! Smo v vrsti kakšnih 5 ur in se ne premaknemo niti za en milimeter. Vseh, ki smo v vrsti tukaj spodaj, nas niti ne spustijo naprej, ker prehod zgoraj ni odprt. Ampak vreme je krasno, niti oblačka, in nobenemu ni jasno, zakaj nas ne spustijo naprej.
Koooončno izvemo, da nas niti ta dan, v torek, ne bojo spustili čez. Eden od strojev, ki je čistil sneg, se je zaletel v en drog in pustil ves prehod brez elektrike.
Štori eni. In zato ne moremo čez. Morajo popravit.
Ok, jutri pa res gremo čez, ja al ja!

Kar naenkrat se zavemo, da imamo problem. VSI ti ljudje, ki so čakali z nami v vrsti, vključno z nami, bojo morali nekje prespat.
In čeprav ima to mestece kar nekaj hotelov, jih nima niti slučajno dovolj za vse te ljudi! Ker nočemo ostat zunaj čez noč, se takoj, ko izvemo, da ne bojo ta dan spuščali čez, odpravimo na lov za prenočiščem. Prvi 4-je hoteli/hostli, ki jih obiščemo, so vsi že zasedeni, do zadnjega kotička. Se odločimo, da gremo proti naslednjemu mestecu, ker vsi pravijo, da tukaj ne bomo več dobile nič. Gremo mimo še enega hotela in si rečemo, da poskusimo srečo še tukaj.
Oh yeah! Dobimo eno od zadnjih dveh sob! Pomirjene s tem, gremo na lov za verigami. Čeprav so nam kamionarji povedali, da naj ne skrbimo in da ne bomo rabile verig.
Toliko kamionov bo šlo pred nami, da če bo kaj ledu, ga za nas ne bo nič več ostalo.

Vseeno hočemo biti sigurne. In iščemo. Pa iščemo. A veste un pregovor: „Kdor išče, ta najde.“?
V našem primeru ni držal niti slučajno. Smo iskale povsod, kjer se je dalo, nikjer, NIKJER niso imeli. Je zmanjkalo. So pokupili vse Argentinci, ki so bili na Copa America v Čilu, ker so tudi imeli slabo vreme in so ravno tako morali čakati. VSE so pokupili!
Smo se sprijaznile s tem, da ne bo nič in šle v hotel, pod vroč, vroooč tuš in spat.

Naslednji dan pa spet delat vrsto. Eno uro čakamo spodaj, ob devetih pa KONČNO odprejo prehod zgoraj in tudi vse nas, ki čakamo spodaj, spustijo naprej.
S precej normalno hitrostjo se tako v koloni odpravimo proti čilenski meji. Med potjo opazimo znak, ki oglaša verige za avte! Se ustavimo in imamo srečo.
Končno imamo verige, ki so ravno prav velike za naš avtek. In gremo naprej. Ob dvanajstih smo na čilenski meji, brez kakšnih hujših zastojev.
Ja, so vrste in gre na trenutke počasi, ampak, se vsaj stalno premika, naprej, napreeeej … Čez čilensko mejo gremo brez ustavljanja.

Končno nas spustijo naprej, proti mejnemu prehodu!

Bližje ko prihajamo, bolj je belo :)

Še zadnjih 30 ovinkov je med nami in čilensko mejo!

Po polžje. V ovinke.

Še 7 ovinkov, pa bom na vrhu!

Še dobro, da lahko prehitimo to neskončno vrsto tovornjakov.

Šele na argentinski strani bo treba pokazat dokumente. Naprej gre malo počasneje, se ustavljamo, gremo naprej … v približno eni uri pridemo do argentinske meje.
Bolj natančno, 500 metrov pred mejo se ustavimo. Ker je toliko avtov pred nami. In od tam naprej se premikamo po polžje.
Ne, ni res. Še polž bi hitreje premagal to razdaljo! Sneg, ki ga niti slučajno ni tri metre, je magnet za otroke in ljudi, ki ne vidijo velikokrat snega.
V primerjavi z našo vožnjo v Čile, je spremeba velikanska. Zdaj je vse, več ali manj, belo. Meter snega. Otroci se kepajo, počaaaasi lezemo naprej. Vmes opazim, da sem izgubila listek/vizo za Čile. Šment, kako se je pa to zgodilo?? In, kaj zdaj? Carina pravi, da ne bom morala prečkati meje, ali pa da bo treba veliko plačati.
Ojoj. Preiščem vse žepe in torbice in vrečke. Nič.
Ja no, kar bo, pa bo.

Vreme se slabša ...

Argentinska stran ima manj snega, kot Čilenska ...

Zadnjih 300 metrov pred mejo.

Ura je pol petih. Še vedno v vrsti, maaalo bližje meji, za nami in pred nami ogromno avtov. In ljudje seveda postajajo nervozni, ker se oblači,
sonca ni več, piha veter in raznaša sneg naokoli, temperature se že spuščajo pod ničlo, vrsta pa se komaj premika. Tako nervozni, da začnejo trobit.
Najprej eden, potem enih par, potem vsi avti! Cel koncert. Trobimo in trobimo, ker nobeden ne želi noči preživeti tukaj zgoraj. Malček je celo pomagalo.
V pol ure smo se premaknili več, kot prej v treh urah!

Sonček se trudi, da bi premagal oblake, a mu ne uspeva.

Sneeeg! In Guadalupe. :)

Ko smo končno na vrsti, me skrbi tista izgubljena viza.
Ha, še opazili niso. Ne, bolj jih je zanimala Guadalupe, ki je spala in je niso mogli dobro vidit in moj potni list.
Ja. Moj potni list. Tako nekako sem jih "slišala" od teh carinikov: "Kaj pa tvoj DNI?"
Jaz: "Nimam."
Oni: "Kako nimaš, sej si Argentinka. Tukaj piše, da si rojena v Argentini, torej moraš imeti DNI."
- "Ja, enega zelooo starega, in ne, nimam ga s sabo, ga imam v Mendozi."
- "A veš vsaj številko?"
- "Am, ne." (Zakaj, naprimer, naj bi na pamet vedla številko enega dokumenta, ki mi je zapadel že daljnega leta '93, in sem ga prvič videla šele par mesecev nazaj?!)
- "Hmmm … Ja, nič. Ok. Uredu. Ampak, ko prideš v Argentino, daj si čimprej naredi dokumente, prav? Za vsak slučaj."

Ok. Prou.**

In so nas spustili čez. Ura: 17.30. Štiri ure in pol, za 500 metrov! Naslednja ura in pol se je spet vlekla po polžje, ker so malo naprej spet ustavljali, za še ene „papirčke“. Komplicirajo too much?!
In po tistem še uro do naše zadnje postojanke pred Mendozo. Uspallata. Tako polna verjetno že dolgo ni bila. VSI so se ustavili tam. Za dotočit bencin, it na stranišče, po kakšno kavico in okrepčilo. Nekateri so se odločili, da prespijo, ker je bila ura že skoraj osem zvečer in tema in mraz...
Me smo hitro skočile na eno kavico, da smo zmogle še zadnji 2 uri poti.

In tako smo srečno prispele domov. Po več kot enem tednu!

Kolona se je nadaljevala še kakšno uro po mejnem prehodu ...

Kavaaaaaa!!!! (In sok za mladoletne.)

Drugače pa, sem slišala, da se Čilenci in Argentinci ne razumejo ravno najboljše. Ampak si mislim, da je to približno tako, kot  s Slovenci in Hrvati. Se ne maramo, ampak ko se srečaš z osebo v živo, nimaš nobenih problemov. Se lahko čisto fino zastopiš, ne? Je samo neke vrste sosedsko rivalstvo. Mi ne maramo Hrvatov, ker nam morje kradejo, tukaj ne marajo Čilencev, ker... am ... neki v zvezi z Angleži in Malvini … Eh, a veste, to je uno, izgubljeno s prevodom, al kako že? ;)

Če ne drugega, imam vsaj kaj za povedat, ko me kdo vpraša, kako je bilo v Čilu, ne?

Od tega sta že 2 tedna.

V šoli je vse po starem.

Uau, že 3 mesece tukaj! Ena tretjina je mimo.

In konec avgusta si vzamem še en slab teden "počitnic", da grem v Buenos Aires, pogledat našo Mojčko in Trio Rêverie. Komaj čakaaaam! :)

Tukaj je še naprej toplo, moj prvi dež, oziroma, dežek, sem dočakala kakšnih 10 dni nazaj. Bolj bogo vse skupaj.
Še naprej je topla zima, kar mi še vedno čisto paše, ker hočem poletje! =)

...

Mit o Argentincih, ki se držijo vrste? Bleh. Mene so v trgovini že ene dvakrat prehiteli, meni nič, tebi nič. Kot da me sploh ne bi bilo tam. Toliko o spoštovanju vrst. Jaz sem pa vljudno tiho in se urim v potrpežljivosti. Ker me ne bo konec od malo več čakanja. In bi mi verjetno precej hitro zmanjkalo besed v španščini. U, že vem, mogoče se moram začet jezit po slovensko!

In na ulicah, Bog ne daj, da bi se kdo umaknil komu! Moja ulica!

Ok, sej niso vsi taki. Tako kot povsod po svetu.
So tudi taki, ki so najbolj prijazni na svetu.

In ura je miljon in konec julija ste končno dobili še en zapis.
Ki je, literarno gledano, eno skrpucalo.
Važen je namen, ane? ;)

Bodite nadvse lepo, v poletju ali v zimi, na katerem koli koncu sveta pač že ste.

Ko me ponovno zasrbijo prsti, pa dobite še kakšno porcijo.

Adieu.


* Kdo, kdoooo je to prebral z glasom od Golluma? Anyone?!
** Sem že bila dvakrat tam, kjer delajo dokumente. Enkrat napačen dan. Naslednjič so ugotovili, da ker nikoli nisem "posodobila" dokumentov in sem starejša kot 21. let, moram s sabo prinest še rojstni list in dve priči. DVE PRIČI?! Kaj, pa ja ne mislijo, da sem komu ukradla identiteto?! Go figure.

Pejt spat, Alenka!

In sta dva meseca minila …

Že kaj pogrešam Slovenijo? Hm, po pravici povedano, zaenkrat niti ni bilo preveč časa za pogrešat ;) … V šoli smo bili zaposleni, prideš domov, nekaj poješ, greš na skype poklepetat z mamo, ki jo skrbi, če se ji en EN CEL DAN ne oglasim (ane, mami?) ;) … greš malo hodit, da si ''preluftaš'' možgane (slabo vreme tukaj nikakor ne more bit izgovor, da ne greš malo ven ;)), se pripraviš za naslednji dan, pa greš spat …

Tako nekako.

Zdaj imamo pa 2 tedna zimskih počitnic. Juhej! Pride kdo kej naokoli? ;)

Ok, ampak zares. Kakšno stvar pa sem in tja le pogrešam …

Naprimer, v Sloveniji mi ne bi bilo treba s povečevalnim steklom iskat navadnega jogurta v trgovinah. (Ga tut s tem še nisem našla. Pa ovsene kaše tut ne, če smo že pri tem.)

Pa naša, godoviška voda. Mmm. Sej tukej ni slaba voda, da ne bo kdo mislil. Ampak, je ni čez našo ;) In ga ni čez naš podeželski zrak. Razen takrat, ko vsi pognojijo travnike.

In slane kokicev kinu! Sej sladke so fajn, za jih poskusit … ni pa isto, kot slane. Kokice.

Whatever. =P

Moj koprivov čaj! In vsi ostali črni čaji z okusi.

Poletje! Moje telo zahteva poletje in vročino! Še dobro, da je vsaj veliko sonca tukaj …

Pa sprehode z Huapijem. No, ne pogrešam tega, da mi skoraj vedno izpahne roko, ko tako vleče, ampak dobro, mu je odpuščeno. Do naslednjič.

Petje.

Uh.

Potem pa poslušam vse posnetke od Radosti, ki jih imam na računalniku. Zganjam nostalgijo. Kdaj ponovimo Jenkinsa (Cantata Mundi)?!?! Pa take komade, kot je bil El hambo? Dudelidingi dui dui!!

U, kaj če dam otrokom za poslušat Drim drim drimala, da se morajo naučit? ''Slovenščina'' pa to.
U pandilk je muka sjala … =P

Moje glasilke bojo zarjavele.

Rabim kakšne note.

Moja španščina je še vedno precej indijanska. No, odvisno, kaj in koliko moram povedat. Včasih se zavem, da vlečem ene besede takoooo … kot to delajo tuki? Upsi. ;)
Res jih vlečejo. Danes … Mmm, ne, ko boste brali, bo že včeraj, smo imeli s šolo ''proslavo'' za 9. julij, pa ko so recitiral otroci, se je res slišalo. Samo nevem, a so to delali zanalašč, al kaj …
Nekdo mi je enkrat reku, da je mendoški naglas tako, kot za slovenščino idrijski. No. Malo je pretiraval ta nekdo ;) Ker še vedno precej razumem, kaj mi hočejo ljudje povedat, pa španščina ni moj prvi jezik. Slovenščina je. In ko smo se preselili v Godovič, ko smo že 4 leta živeli v Sloveniji in je bila slovenščina vse kar smo poznali … Pff, še vedno pol stvari nisem razumela, ko se je nekdo lotil ''idrijsko'' zavijat.

True that.

Argentina je spet podprvak. Jeeeej. Not really. Od zdej naprej ne maram več Čilencev. Tako, na splošno. Iz principa.

In meni je zmanjkalo besed. In ura je že veliko. No, tukaj je že skoraj ena. V Sloveniji se bliža 6i zjutraj. Vi boste kmalu morali vstat, jest bom šla pa počasi spat. Počasi. Imam počitnice, lahko spiiiiim koooooolkor hočem.

Mogoče bom še malo zborovskega petja poslušala, predno grem gledat pod kožo.

U, zadnjič sem sanjala da sem doma. V moji postelji. V moji super fajn mehki in ravno prav vdrti postelji. Ok, prou. Tudi mojo posteljo in moje blazine pogrešam. Ha. Sam po pošti mi je pa ne morete poslat, a? Pol pa nič.

So long, farewell, auf Wiedersehen, goodbye!

Adieu, adieu, to you and you and you!

Pffff, skrajni čas, da grem spat, predno še kakšno neumnost napišem.

Se tipkamo, beremo, skype-iramo … You choose. ;)

P.S.: Mačke me ne pustijo spat. Hodijo gor pa dol po strehi. Pa skačejo. Pa se tepejo. In se kregajo na ves glas. Kdo jih je učil manir?!

P.S.S.: Hej jeke deke dudi adi, hej jeke dudi dambo!

P.S.S.S.: Lahko noč.

Asado, torte, fernet in še kaj ...

Šele dva tedna (in pol) šole sta za mano, pa se mi zdi, kot da sem že vsaj en mesec preživela tam. Skoraj no. Verjetno bo to zato, ker se kar naenkrat dogaja precej stvari. Zagotovo precej več kot prej, ko sem cele dneve preživljala v hiši ;)

V ponedeljek (25.) smo torej imeli dela prost dan. Nič šole, več spanja, dopoldanski ''šoping'', popoldanski asado (mmmmm!!!), večerni mate v parku …
Zelo trpim tukaj, ane? ;)

Na šolo in otroke se počasi privajam. Od enega od otrok sem zvedla, da ne znam argentinsko. Hja, ko bodo otroci malo bolj razločno govorili, bom tudi jaz malo boljše razumela, kaj mi hočejo povedat. =P (Pa tudi cel razred je tako glasen, da ni čudno, če pol besed preslišiš ...)

V torek, po prazniku, smo imeli pouk, ampak malo drugače, kot običajno. Ob 11ih so otroci (skupaj z učiteljicami, seveda ;) ) pripravili predstavo za starše. Kar je pomenilo, da so vse do takrat vadili svoj nastop, se preoblačili in pripravljali dvorano.
Kako je zgledala predstava?
Najprej so izbrani otroci slovesno prinesli argentinsko in mendoško zastavo. Vsega skupaj je bilo 6 otrok, 2 sta nosilo vsak po eno zastavo, ostali 4-je so ju spremljali. Ko so prispeli na ''oder'', so vsi prisotni (s pomočjo posnetka) na ves glas zapeli himno. Najbolj zabavno je bilo med petjem opazovat najmlajše, ki še niso znali cele himne, a so ob ''libertad, libertad, libertad'' na vse grlo pritegnili ostalim. =)
Po himni smo se spomnili tudi praznika slovenske Marije Pomagaj (24. maj). Dva izmed otrok sta med skladbo Lepa si, lepa, roža Marija, prinesla z rožami okrašeno podobo brezijanske Marije in jo na odru postavila na za to pripravljen podstavek …
 Skupinica 3-letnih otrok, skupaj s svojo vzgojiteljico, 5-letniki in 1. razred, so imeli pripravljeno vsak svojo točko plesa. Oblečeni tako, kot se spodobi, so eni malo boljše kot drugi zaplesali ob argentinski glasbi ter seveda poželi glaaaasen aplavz svojih staršev. Nekdo je povedal par besed o tem prazniku, sledila je še kratka predstavitev, kako so okoli leta 1810 živeli v Argentini.  Otroci so bili temu primerno tudi oblečeni, eni malo bolj gosposko in elegantno, drugi bolj preprosto. :)
Iiin poteeem … je sledilo žrebanje tort! Jap, mame so bile zelooo pridne in so napekle ogromno različnih tort, vse z argentinskimi barvami, seveda. Vsak od staršev, stricev, tet ali kako drugače povezanih s šolo, je lahko kupil listek (ali več) za žrebanje. Tako da so izžrebali ogromno novih lastnikov tort ;)
Najboljše od vsega tega dne? Smo končali že ob 12ih! =P

Drugače pa so dnevi taki kot ponavadi, dopoldne sem v šoli, kjer pomagam tistim učiteljicam, ki pomoč najbolj potrebujejo, otroke poskušam kakšno besedo po slovensko naučit, popoldne izrabim za kakšen fajn sprehod. Ja, vreme je zelo zimsko. Ravno ko so se začele temperature malo spuščati (recimo, okoli 4 stopinje zjutraj ob sedmih, pa kakšnih 15 stopinj najvišja dnevna temperatura), se je ''nekdo'' odločil, da je to premrzlo. Tako da zadnjih nekaj dni je spet malo topleje, zjutraj okoli 10°C, popoldne pa tudi čez 20°C. Po nekaj oblačnih dneh imamo spet samo sonce. I loooooove it! So mi zelo všeč zime s snegom in vsem, kar spada zraven, ampak, po lanskem letu, ko smo imeli 10 dni poletja, potem pa samo dež, dež in dež in potem malo snega čez zimo in mraz … in sem koooomaj prišla iz zime … no, mislim, da je lahko vsakemu jasno, zakaj mi je to sonce in toplo vreme tako všeč ;) .

Nekaj zanimivega se mi je zadnjič zgodilo v šoli. Med poukom me pokliče eden izmed otrok s slovenskimi starši  (recimo, da mu je za to priložnost ime Tine ;)), naj malo pridem. Pa grem pogledat, kaj se dogaja. ''Tine'' in ta drug fant (hm, recimo Diego =D ) se prepirata. O čem? Huh. ''Diego'' zatrjuje na ves glas, da ''Tine'' NI Slovenec. ''Ja, lahko da znaš govorit slovensko, ampak to NE POMENI, da si Slovenec. Rodil si se v Argentini, torej si Argentinec!'' ''Tine'' me nemočno pogleda in zmajuje z glavo, in ne on ne jaz ne moreva ''Diega'' prepričati, da ker so od njegovih staršev stari starši rojeni v Sloveniji, je posledično tudi on Slovenec. Nope. Tisti, ki se je rodil v Sloveniji, tisti je Slovenec. ON to nikakor ne more bit, ker se je rodil v Argentini. In pika. Naj sva midva s ''Tinetom'' še toliko vztrajala, da ni pomembno samo kje si se rodil, da si Slovenec, ''Diego'' ni popustil. Huh. Priznam, skoraj smo se skregali =) . Po njegovem mnenju tako tudi jaz nisem Slovenka, tudi če zdej živim tam. Če sem se rodila v Argentini, potem NE MOREM biti Slovenka. Uau. In kako se je uživel v to prepričevanje! Na koncu smo dorekli, da imava slovensko kri ;) …
 Ko sem se kasneje z učiteljicami pogovarjala o tem, so se malo nasmejale, potem pa rekle, da tako je to v Argentini (pa verjetno v veliki večini južnoameriških držav); tam kjer si se rodil, tiste narodnosti si. To pomeni biti Argentinec, da si rojen v Argentini. Če bi tako gledali na narodnost kot mi, v Evropi, potem bi redkokdo od prebivalcev Argentine dejansko bil Argentinec. Konec koncev, je skoooooraj čisto vsak potomec nekoga iz Evrope, ne …
 Je pa potem ena dodala, kako ji je všeč, da so Slovenci tako ponosni na svoje korenine in kulturo. Da ko opazuje, kako vodijo šolo, kako so delavni, kakšne ideje dobivajo za izboljšat delovanje šole, si velikokrat misli: ''Uau, koliko se moramo mi še naučit!''

Uh, in zadnje čase ima vedno kdo rojstni dan. Kar pomeni, da je hladilnik že poln napol pojedenih tort, ki jih ponujajo v zbornici. Sploh mi ne bi bilo treba zajtrkovat doma, ker je vedno kakšna torta za jest, pa mate, kava ali čaj za pit. Huh. Se bom mogla za moj rojstni dan kaj drugega spomnit, ker so že vsi siti sladkega. :D

O, v petek so me pa presenetili z vabilom na ogled prijateljske tekme odbojke, med argentinsko državno reprezentanco in kubansko. Eden izmed odbojkašev je Slovenec (ups, ima slovensko kri! ;) ), in seveda ima tukaj sorodnike (tako so tudi prišli do zastonj kart ;) ), tako da je bilo treba it gledat! Zmagali so s 3:0. Ker se ne spoznam preveč na odbojko, ne morem komentirat, kako dobro so igrali, so bili pa okoli mene poznavalci, ki so bili navdušeni nad igro Argentincev in nekoliko presenečeni nad Kubanci, ker so mislili, da jih bo težje premagat. Potem smo izvedeli, da sta dva izmed kubanskih boljših igralcev nekaj dni prej pobegnila s Kube. Se začneš spraševat, kakšno življenje morajo imeti še vedno tam, če je tudi za športnike iz državne reprezentance prehudo ...
No, naslednji dan so spet igrali (ne, nisem šla še enkrat gledat), so pa zmagali Kubanci in tokrat so eni in drugi igrali še boljše, tako da je bilo precej težje zmagat, kot dan prej … =)

Dokaz, da sem res šla na tekmo ;)

Tale, ki servira, je Slovenec. ;)

 

Malo sem tudi začela spoznavat Mendozo. Tako, počaaasi, ker imam še dovolj časa.
Eno soboto sem si ogledala glavni mestni park, kamor ljudje hodijo športat, na piknike, na sprehode, … Se nisem preveč sprehajala po parku, ker je bilo že malo bolj pozno, tako da sem si ga samo na hitro pogledala. Vhod v park ima krasna vrata. In za temi vrati je cela zgodba. Že kar en čas nazaj si jih je v Franciji dal naročiti nek arabski šejk. Mogočna vrata, za svoj krasen ''vrt''. In so jih izdelali, vse po njegovem naročilu. Ampak, predno bi jih lahko ta gospod plačal in odpeljal domov, je umrl. Tako da so vrata ostala brez lastnika. In so tam samevala, dokler nekega dne ni v Francijo na obisk prišel takratni mendoški župan. Ko je zagledal vrata, so mu bila takoj všeč in je malo povprašal, za koga so. Hitro je izvedel, da so brez lastnika. So se mu seveda zdela ravno pravšnja za park, ki so go delali v Mendozi in tako jih je kupil in dal prepeljati v Argentino. In tam so še danes. Konec. :D (P.s.: Kakšno malenkost, kot naprimer argentinski grb in kondor na vrhu vrat, so dodali seveda kasneje ;)). Tako, na hitro in prosto po Prešernu je bilo to. Kar sem slišala, sem ponovila, če je bilo zares kako drugače, .. bueno, jaz vem za to zgodbo, in mi je čisto všeč. :)

Vhod v park ...

 

 Isti dan sem spoznalaše Cerro de la Gloria. En hribček nad mestom, s krasnim spomenikom. Vsekakor vredno ogleda. 

Spomenik na vrhu grička ... Tale gospod na konju je pa general San Martin ...

Pogled na naravni amfiteater ...

Poleg tega spoznavam še druge ''običaje in navade'' =P
Kot recimo fernet. Haha, resno, kaj imate s tem fernetom Argentinci? I don't get it. Res ne. Najprej, ga mešate s Coca-colo. Ok, res nima dobrega okusa, torej ga je treba malo ublažit. Al kaj?
Drugače pa, enkrat je bilo čist dovolj. =P
Prvič, vonj ima kot kakšno zanič zdravilo, drugič pa čisto pokvari okus Coca-cole.
Ojoj, zdaj jih bom sigurno slušala od privržencev tega ''zvarka''. (Ja, zanalašč malo pretiravam ;))
 

 V šoli se pa nič ne dolgočasim. V resnici imam čedalje več dela, kar me pa sploooh ne moti. Tako tistih pet ur v šoli mine skoooraj tako hitro, kot osem ur spanja (kar je čisto premalo, če je treba vstat že pred sedmo :P ). Kaj delam? Hja, režem in limam in limam in režem (in tako dalje) obvestilca za učence, delam plakate, vadim recitiranje po slovensko skupaj z otroci, prevajam (malo sama, malo z mamino pomočjo, hvalaaaa!) različne zadeve, med drugim tudi govor za slovenskega veleposlanika, ki nas pride v jutri pogledat v šolo. Končuje svoj mandat (se reče tako?) v Argentini, tako da obiskuje različne ustanove in se poslavlja …

U, za konec tedna napovedujejo dež! Mogoče bom po mesecu dni dočakala padavine. =) Sej jih nič ne pogrešam, ampak ljudje tukaj bi jih pa bili veseli, da se malo sčisti zrak, ki je poln prahu. Malo jih tudi skrbi, da je tako toplo, ker potem v gorah ne sneži in posledično ni vode. (Mendoza je drugače bolj puščava …) 

Še en ''utrinek'' iz naše zbornice. Jutri bo tukaj razstava fotografij, ob 70-letnici begunstva ...

 

Bueno, bo dovolj zaenkrat, ne?